Mašna besedila v čast svetima Sergiju in Bakhu v čudovitem iluminiranem rokopisnem misalu.
Gotha Missal, Mojster Biblije Janeza Dobrega (Francoski kralj Janez II. je bil gej ali biseksualec) ok. 1375.
7. oktobra v ortodoksnih ter katoliških Cerkvah praznujemo spomin svetih mučencev Sergija in Bahka. Kd sta ta dva zanimiva svetnika, si lahko preberete v enem izmed prejšnih člankov. V katoliških Cerkvah je danes sicer tudi praznik Rožnovenske Marije, ki je spomin dveh svetnikov, mučencev, vojakov in zaljubljencev nekoliko zasenčil.
Sprva so se obeh svetnikov v bogoslužju spominjali ločeno. Bahk je namreč umrl 1. oktobra, Sergij pa 7. oktobra. Kasneje so njun spomin združili skupaj, je pa Koptska pravoslavna Cerkev ohranili njuna godova ločeno, na dan njunih smrti. Velja pa tu opozoriti, da po vseh različnih koledarjih praznujejo njun spomin 7. oktobra, tudi po julijanskem koledarju, čeprav ta dan sovpada z 20. dnem oktobra po gregorijanskem koledarju. Kot zanimivost pa naj navedem še to, da je koledar rimokatoliške Cerkve njun god med letma 1960 in 1969 obhajal 8. oktobra.
Spominjanje svetih Sergija in Bahka je v bogoslužju že zelo starodavno. Sprva so njun god obhajali le na vzhodu, kjer sta bila zelo čaščena. V Konstantinoplu so leta 527 začeli z gradnjo gradnjo cerkve, posvečene njima. Stoji še danes in jo imenujejo "Mala Hagija Sofija" saj je po obliki zelo podobna Hagiji Sofiji. V tem času, sta bila Sergij in Bakh tudi glavna zavetnika bizantinske vojske in verjetno ravno iz tega časa tudi izvirajo besedila, ki se uporabljajo pri pravoslavni liturgiji.V liturgiji svetega Janeza Zlatoustega je edino mesto, ki je posvečeno spominu dneva, petje troparjev in kondakov pred branjem berila in evangelija. Kondak in tropar sta pravzaprav dva kratka speva, ki opevata skrivnosti posameznega dneva, praznika oz. svetniškega godu.
Nimajo vse pravoslavne Cerkve enakih besedil v spomin svetih Sergija in Bakha. Tipikon Grške pravoslavne Cerkve v Ameriki ne vsebuje lastnega troparja v čast Sergiju in Bakhu, ima pa lasten kondak:
Ko smo zbrani, s svetimi slavospevi kronamo ta dva brata v veri, velika in hrabra mučenca: Sergij je bil najbolj trden bojevnik Troedinega Boga; z njim je modri Bakh pogumno trpel muke; oba sta priznala Kristusa Odrešenika za Boga, Stvarnika in svetega Učitelja vseh.
Sveta Sergij in Bakh, 6. ali 7. stoletje, samostan svete Katarine na Sinaju, Egipt.
V 6. ali 7. stoletju so se ju začeli spominjati tudi na zahodu. Tako je bila že v začetku 8. stoletja v Rimu zgrajena prva cerkev svetih Sergija in Bakha. Razvoj bogoslužnega besedila njima v čast ni povsem jasen. V Gelazijevem zakramentariju (na str. 161) se nahaja starejše evhološko besedilo na čast svetima Marcelu in Apuleju in zdi se, da so temu besedilu le dodali njuni imeni. Nenavadno pri vsem tem je, da v nekaterih kasnejših zakramentarijih najdemo povsem enake molitve, samo da sta v njih omenjena le Sergij in Bakh. Domnevati je, da niso po vseh rimskih cerkvah enako častili vseh štirih svetnikov.
Besedilo iz študijske izdaje starih rokopisnih misalov, ki so jih uporabljali menihi samostana pri lateranski baziliki v Rimu.
Vetus Missale Romanum, Rim, 1754.
Besedila maše v čast svetima Sergiju in Bakhu so v vseh mašnih knjigah enaka in se v slovenščini glasijo takole:
Glavna mašna prošnja
Gospod, naj nas spremljajo blažene zasluge tvojih svetih mučencev Sergija, Bakha, Marcela in Apuleja in naj storijo, da bomo vedno goreli v ljubezni do tebe. Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.
Prošnja nad darovi
Gospod, prosimo te, naj ta daritev, ki ti jo darujemo, stori, da nam tvoje veličastvo prizanese po vredni priprošnji tvojih svetnikov. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
Prošnja po obhajilu
Gospod, skrivnosti ki smo jih prejeli, naj nas utrdijo ter po priprošnji tvojih svetih mučencev Sergija, Bakha, Marcela in Apuleja branijo z nebeškim orožjem proti vsem zlobnim napadom. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
Obeh svetnikov se spominja tudi Rimski brevir, vendar le pri hvalnicah in še to zgolj s kratkim odpevom, vzklikom in sklepno prošnjo, ki je enaka glavni mašni prošnji.
Bakh in Sergij, Anthony Gayton, 2008.
Po raziskovanju različnih katoliških bogoslužnih knjig, sem ugotovil, da je bilo čaščenje svetih Sergija in Bakha na zahodu sprva razširjeno le tam, kjer so uporabljali rimske bogoslužne knjige. Ne poznajo ju ambrozijanski, mozarabski, oglejski, frankovski, sarumski in drugi misali. Ko so pa vse te krajevne cerkve sčasoma prevzele rimski obred (razen ambrozijanske) se je razširilo njuno čaščenje po vsej Evropi in svetu.
Po novi ureditvi bogoslužja in bogoslužnega koledarja po Drugem Vatikanskem koncilu so njun god v koledarju sicer obdržali, vendar pa v novem Rimskem misalu in Molitvenem bogoslužju ni več besedil s katerimi bi se ju spomnili. Nove bogoslužne težnje so botrovale temu, da so v bogoslužne knjige vključili le tiste svetnike, ki so neki krajevni Cerkvi (škofiji, škofovski konferenci) bolj domači in poznani ter časovno ne tako oddaljeni. Ne brani pa nič, da ne bi njunega spomina katera izmed škofij vključila v svoj bogoslužni koledar. Je pa ostal njun spomin v maši in brevirju v "misalu Janeza XXIII.," in breviarium Romanum, ki ju veliko duhovnikov in skupnosti uporablja za bogoslužje v latinskem jeziku po rubrikah iz leta 1962.
Maša v čast svetim Sergiju, Bakhu, Marcelu in Apuleju. Missale Romanum, 1962.
Tadej Strniša
Ni komentarjev:
Objavite komentar