ponedeljek, 24. februar 2020

Nastaviti drugo lice

V besedilu evangelija po Mateju, ki ga katoličani prebiramo pri sveti maši na 7. nedeljo med letom (letos je bilo to 23.2.), nam Jezus govori: "Slišali ste, da je bilo rečeno: 'Oko za oko in zob za zob.' Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo." (Mt 5,38-39)

Pogosto nam očitajo, da nas ravno te besede delajo za ljudi, ki so preveč pokorni in ponižni in lahko cerkvena, pa tudi posvetna oblast z nami dela kakor želi. Očitajo nam, da na nek način želimo biti tepeni. Žal moram tej tezi delno pritrditi. Razumevanje pokorščine, ponižnosti, skromnosti in še česa je prišlo do skrajnosti, ko lahko nekdo, ki je po določenih merilih nad tabo (ali pa si tako le domišlja) dela in ukazuje, kakor se mu zahoče, podrejeni pa mora le slepo ubogati. V Cerkvi se je tako delalo predvsem v preteklosti, a na žalost tudi danes najdemo ljudi take miselnosti, kljub temu, da se nečloveški hierarhični odnosi vedno močneje krhajo in zabrisujejo.


Govor na gori, Cosimo Roselli

A kaj nam Jezus pravzaprav želi sporočiti? V svojem govoru na gori zavrne star zakon "oko za oko, zob za zob". Naroča nam naj ne bomo maščevalni, naj ne prenašamo krivice. Kot primer da udarec z dlanjo po licu. To je prastar simbol, ki predstavlja preziranje in izzivanje. Le pobrskajte po svojem spominu različne prizore iz življenja in filmov. Kdor želi koga tepsti, ga ne udari po licu, ampak ga boksne. Če želi storilcu žrtev ugoditi, ga udari nazaj ali pa nemudoma odide. To, da nastavi še drugo lice pa je znamenje kljubovanja. S tem dejanjem razoroži storilca in mu sporoča, da dela krivico. Jezus da še drug primer. "In če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč." (Mt 5,40) Prikličimo si v spomin prizor, kjer ti nekdo nekaj krivično vzame ali pa zahteva še več. V jezi, užaljenosti in kljubovanju večina ljudi odgovori: "Na, pa vzemi še preostanek, če ti že tistega ni dovolj." Verjetno bi vsakemu človeku z nekaj vesti ta odgovor dal misliti in se zamisliti, kaj dela narobe.

Kot primer lahko izpostavimo gibanje za enakopravnost temnopoltih v Ameriki. Niso se skrivali in tiho podredili krivičnim zakonom, ampak so belopolte izzvali s povsem mirnimi in običajnimi dejanji. V baru ali na avtobusu so se usedli v del, ki je bil rezerviran samo za belopolte, nakupovali so v vseh trgovinah ipd. Vedeli so, da bodo zaradi tega lahko doživeli tudi fizično nasilje, a se niso bali, ker so vedeli. da delajo prav.


Govor na gori, Jesus Mafa

Jezus nam želi povedati: "Ne dajte se krivičnežem. Kljubujte jim, vendar ne tako da jih nazaj tepete. Tepež spodbuja sovraštvo in se pogosto prelevi v dolgotrajno medsebojno fizično obračunavanje. Kljubujte jim tako, da jim pokažete svojo moč s svojo pravičnostjo in dobrimi deli."

Seveda je tak način kljubovanja primeren pri "udarcih po licu", ko pa nasilje postane intenzivnejše in ga je vedno več, pa je fizična samoobramba vsekakor potrebna.


Kaj sporoča to nam, LGBT+ osebam? Že dolgo se borimo za enakopravnost, pa imamo velikokrat občutek, da zaman. V zadnjem času, ob porastu skrajnih desničarskih gibanj, živimo v še večjem strahu in občutku, da je ves trud kakor kapljica v morju. Martin Luther King ali pa Mahatma Gandhi kot predstavnika nenasilnega boja za pravičnost sta v današnjem času več kot zelo potrebna zgleda za naša življenja. Opozarjata nas, da lahko najboljše spremembe dosežemo ne z nasiljem ali borbenostjo, temveč z mirnimi dejanji kljubovanja. Ko nas samo zato, ker smo LGBT osebe, vržejo iz bara, se ne maščujemo tako, da bar razbijemo, ampak ga še bolj množično obiskujemo. Pokažemo da smo navzoči, da o(b)stajamo. Kljubujemo, ker nas ni strah, saj vemo, da ne delamo ničesar narobe in nam zato ni potrebno bežati kar roparju. 

"Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi. Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo." (Mt 5,9-10) "Glejte, Božje kraljestvo je med vami." (Lk 17,21)

nedelja, 02. februar 2020

Kam v resnici vodijo resolucije proti LGBT "ideologiji" na Poljskem?

Te dni smo na spletni strani RTV zasledi članek Tretjina Poljakov živi na "območjih brez ideologije LGBT" kjer Jaša Rajšek piše o projektu Barta Staszewskega, ki s fotografijami in pričevanji LGBT oseb opisuje zaskrbljujoče delo nekaterih političnih funkcionarjev, ki z resolucijami razglašajo občine, dežele in pokrajine (upravna razdelitev Poljske, tudi Slovenija razmišlja o podobni upravni ureditvi) za območja brez ideologije LGBT. Po objavi članka se je marsikje razvila prav živahna razprava v prid tej ali oni strani. Naslednje besede so namenjene predvsem tistim, ki v dejanjih teh oblastnikov ne vidijo nobene nevarnosti.

Nalepka, na kateri v poljščini piše Območje brez LGBT. Twiter, Remy Bonny.

Ena izmed razprav se je precej vrtela predvsem okoli tega, ali nekaj je ideologija ali ni. Ideologija je skupek vrednot in prepričanj. Gre tudi zato, kako se te ideje prenašajo v življenje in v njem živijo. T.i. ideologija je vedno misel in način življenja. Žal mi je samo to, da je beseda ideologija bolj ali manj vedno uporabljena v negativnem smislu. Vendar pa se mi zdi bolj kot ukvarjanje z ideologijo pomembno to, kaj nam s sprejemanjem teh resolucij hočejo sporočiti nekateri Poljaki.

Če nek človek želi spoznati drugega človeka, mu mora biti omogočeno da ga odkrije v njegovih različnostih. Kot primer. Morda se bo spraševal, kaj naj mu ponudi ob morebitnem obisku, pa bo iz kleti prinesel steklenico vina in gosta spravil v zadrego, ker mu bolezen ali versko prepričanje onemogoča pitje alkohola. Le z odprtim pogovorom in pravim dialogom lahko spoznavamo druge ljudi in jih spoštujemo ter sprejemamo v vsej njihovi drugačnosti od nas.

Vsepovsod po svetu se LGBT osebe še vedno borijo za to, da bi drugi lahko spoštovali njihovo drugačnost in dosegli tudi svojo enakost z drugimi državljani, kar jim po naravnem pravu pripada. Kaj pa počnejo Poljaki? Kadar želiš pri določeni osebi onemogočiti njen dialog, komunikacijo in delovanje, ji moraš odvzeti možnosti, da se izraža. Potrebno jo je utišati, da bo na nek način za svet okoli sebe nehala obstajati. Podobno v smislu reka "Če te ni na fecebooku, ne obstajaš". Kljub temu, da so te resolucije videti še tako nedolžne, neizogibno vodijo k najhujšemu. Z njimi skušajo nekateri Poljaki prepričati LGBT osebe, da ne smejo obstajati, ter druge prebivalce, da LGBT populacije tam sploh ni, kljub nasprotnemu dejstvu. Le kako se potemtakem LGBT osebe na Poljskem sploh še borijo za svoje dostojanstvo in enakost, če jim ni dopuščena niti možnost izražanja? Kajti obstoja osebe ne zagotavlja le njeno življenje samo po sebi, ampak tudi njeno izražanje. Ko ji odvzameš možnost tega, ji pustiš samo še golo življenje, ki pa ni življenje, temveč životarjenje.

Posledice takih resolucij, ki favorizirajo samo določene vrednote in prepričanja, vsa druga pa sovražijo in izključujejo, ne nazadnje vodijo do pravega fizičnega preganjanja. Živ primer iz preteklosti je nacizem, ki je s favoriziranjem določenega načina življenja, vrednot, norm, prepričanj, barve las ter oči itd. preganjal tiste, ki so bili od njih drugačni. Sprva je šlo za podobne resolucije in ukrepe, ki so prizadetim odvzeli možnost izražanja v tisku, glasovanja na volitvah, pravico do premoženja ipd., sčasoma, pa so jih začeli nasilno preganjati tudi fizično. Zapirali so jih v koncentracijska taborišča ter jih morili tam in celo po njihovih domovih ter na ulicah. Podobno preganjanje danes doživljajo LGBT osebe v Rusiji, predvsem Čečeniji, kjer jih lovijo kot stekle pse, zapirajo v taborišča in jih kruto mučijo.

Homofobija v Rusiji, članek spletne strani televizijskega kanala Gay.tv

V Indiji in na Kitajskem (islam, krščanstvo, budizem) ter Bližnjem Vzhodu preganjajo verske manjšine, v ZDA so temnopolti in latinoameričani vedno pogosteje tarča nasilja. In poseben sociološki fenomen je, da so razne ultra desne stranke, ki tako nasilje spodbujajo, v porastu. Ne vem, verjetno jih zgodovina ni naučila ničesar. Lahko bi jih priče nacističenga nasilja, ki še živijo (oglejte si predvsem zadnjo minuto prispevka). Lahko bi jih vse tiste LGBT osebe, ki so uspele preživeti preganjanje v Rusiji. Še en prispevek najdemo tu, drugega pa tu.

Vem da bo morda marsikdo zmajal z glavo ob tem pisanju, češ da je prenapihnjeno in preveč črnogledo, pa vendar. Majhen bedak odraste v velikega bedaka, resolucije pa v nasilje. In ne, ne gre za ideologije, ampak gre za ljudi, ki imajo pravico, da živijo svoje življenje brez skrivanja, zatiranja in nasilja. Na tem mestu velja opozorilo, prošnja in opomin z Jezusovimi besedami: "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe."