Molitev ponosa

Naša molitev ponosa je to, da o sebi ne mislimo niti preveč ponižno, niti ošabno.

Naša molitev ponosa je to, da bi, ko se naučimo sprejemati in ljubiti sebe, odprli svoje roke, srca in življenja, da bi objeli in ljubili soljudi kot Božje ljubljene.

Naša molitev ponosa je to, da bi v vseh ljudeh videli, da so ustvarjeni po Božji podobi.

Naša molitev ponosa je to, da ko se združimo z drugimi, pridobimo popolnejšo sliko o Bogu, pri katerem različnost ne pomeni delitve, enotnost pa ne enoličnosti.

Naša molitev ponosa je to, da lahko molimo tudi z delom, ne zgolj z besedami, saj smo navdihnjeni k dejanjem sočutja in pravičnosti, ker vemo, da je naša vera brez del mrtva.

Naša molitev ponosa je to, da izražamo svojo hvaležnost Bogu za številne načine, kako lahko izkusimo ljubezen. Amen.

Lisa Heilig

Naša telesa, naša življenja, naše pravice

Naslovna tema letošnjega mednarodnega dneva boja proti homofobiji, transfobiji in bifobiji, "Naša telesa, naša življenja, naše pravice," ki jo je posvetovanje LGBTQI+ organizacij po vsem svetu privzelo kot letošnjo temo, nas nagovarja, da uveljavimo naše pravice (ne več pravic, temveč enake pravice), da živimo svojo spolnost in svobodno izražamo svoj(-e) spol(-e), ter da zahtevamo, da državne oblasti nudijo podporo, s katero se bo zmanjšalo fizično nasilje nad LGBTQI+ osebami, ter popolno prepoved konverzijskih terapij in celo prisilne sterilizacije trans in interspolnih oseb, ki se izvajajo marsikje po svetu. To je tema, ki nas opominja, da mnogi izmed nas širom sveta, vsak dan občutijo LGBTQI-fobije v in na svojih telesih, kar nam uničuje življenja. Naša telesa so naše življenje. Imamo pravico živeti svobodno in dostojanstveno!

Od leta 2007 se krščanske skupnosti in LGBTQI+ kristjani po vsem svetu 17. maja, na mednarodni dan boja proti homofobiji in transfobiji (IDAHOT) zberemo pri molitvi, kjer se spomnimo žrtev LGBTQI-fobij in s prošnjo, da bi naše krščanske skupnosti znale ustvariti sprejemajoč prostor za vse ljudi. Naslov letošnje teme je "Kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda" (2 Kor 3,17). To misel naj spremlja naslednja veroizpoved.

Verujem v Boga, ki je vse ljudi ustvaril z enakim dostojanstvom, in v njihova srca vlil duha ljubezni.

Verjamem, da nas Bog navdihuje s sanjami o novih srečanjih, dialogu in miru, ter nam pomaga ustvarjati pravičnejšo družbo brez lakote, brez revščine, brez nasilja, brez vojn ter brez diskriminacije zaradi spolne usmerjenosti in identitete.

Verujem v Kristusa in v trdno občestvo, ki obstaja med nami in z njim.

Verujem v reko medsebojne ljubezni, s katero nas ovija.

Verujem, da je mogoče živeti njegov evangelij in ga prepoznavati v vsakem človeku, kot križanega v tistih, ki so v stiski in zapuščeni ali kot vstalega v vsakomur, ki se po padcih dvigne.

Verujem v Svetega Duha, katerega lepota se odraža v vseh ljudstvih na zemlji.

Verujem, da nam Duh omogoča odkrivanje naše človeškosti v vsakem srečanju in objemu.

Verujem, da Duh življenja hodi pred nami in nam kaže zanesljivo pot. Amen.

LGBT+ križev pot

El Greco, Križanje, Museo del Prado

Uvod
Jezus Odrešenik, v naslednjih trenutkih se ti bomo pridružili na tvojem križevem potu. A to ne bo zgolj tvoja pot, bo tudi naša. Morda se bodo komu zdela naslednja razmišljanja bogokletna, toda Jezus, nočemo se primerjati s tabo, saj ne gre za tekmovanje. Zgolj čutimo svoje bolečine in iščemo tolažbo pri tebi, ki ti solze in trpljenje ni bilo prihranjeno.
 
1. postaja

Pilat obsodi Jezusa na smrt
Pilat sprašuje Jezusa: »Kaj je resnica«? Velikokrat smo si zastavili to vprašanje. Kdo sem mi? Geji, lezbijke, biseksulne in transspolne osebe, kvir,… Zaradi tega, kdo smo, smo mnogokrat obsojani. Na nas gledajo kot na izmečke človeštva. Ne le da nas zasmehujejo in žalijo, bolj boleče je to, da nam odtegujejo osnovne človekove pravice. Jezus, naj nikogar ne obsojamo in izključujemo.
 
2. postaja
Jezus sprejme križ
Jezus je objel težak in grobo obdelan tram. Živeti svobodno, brez skrivanja, ljubiti kogar ljubimo, izkazovati svoj spol in še mnogo drugega. Za mnoge je to, kakor bi nosili težki križ. Pa ne zaradi naše ljubezni, ampak zaradi ljudi okoli nas, ki še vedno ne dovolijo, da je lahko nekdo, ki je drugačen od njih, srečen. To nas boli. Jezus, opominjaj nas, da bomo znali ljubiti.
 
3. postaja
Jezus prvič pade pod križem
Pot je kamnita in trda. Padel je pod križem. Hitro se zgodi, da pademo in nekateri nam pri tem celo pomagajo. Proces sprejemanja samega sebe je za večino precej boleč. Vemo, da nas mnogi sovražijo. A najbolj boli, ko doživimo zavrnitev s strani tistih, ki so nam najbližji. Jezus, daj nam moč, da bomo znali prisluhniti drug drugemu.
 
4. postaja
Jezus sreča svojo mamo
Z očmi sta si povedala vse. A iz njih ni vejala le žalost in bolečina, temveč tudi ljubezen. Veliko LGBT+ oseb je doživelo zavrnitev svoje družine. Naše bližnje je strah in poraja se jim mnogo vprašanj. So pri vzgoji storili kaj narobe, kaj bodo rekli sosedje? A globoko v sebi še vedno ljubijo svoje otroke. Pogosto ta ljubezen privre na dan šele takrat, ko je njihov otrok deležen fizičnega nasilja. Jezus, daj nam sočutje, a ne le tedaj ko nekdo trpi, temveč tudi v veselju.
 
5. postaja
Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ
Simon je bil prisiljen pomagati Jezusu. Nekateri se čutijo prisiljene, kakor da jim mi vsiljujemo svojo, LGBT+ ideologijo. Mi pa samo želimo, da nam v naših težavah pomagajo. Še več, želimo, da nam pomagajo odpraviti vzroke teh težav. Opominjamo in spodbujamo jih k ljubezni do bližnjega, oni pa nam govorijo, da jim vsiljujemo tuje nazore. Jezus, vedno naj sprejemamo drug drugega.
 
6. postaja
Veronika poda Jezusu prtič
Kri in pot sta mu tekla po obrazu. Lanen prtič je bil prav dobrodošel. Pogosto smo na tleh. A mimo pride psihologinja, prijatelj ali pa babica. Pogosto je dovolj le to, da nekomu povemo o svojih občutkih, da nas je pripravljen poslušati. Tudi bodrilne besede ali kakšna druga gesta dobrote je pravi obliž na rano. Velikokrat poudarjamo samo to, kako je vse slabo, pozabimo pa na dejanja sočutja. Jezus, vselej naj nas prežema svetloba dobrote.
 
7. postaja
Jezus drugič pade pod križem
Pot se vzpenja, Jezus je utrujen. Ko mislimo, da je le nekaj glasnih posameznikov, ki nas sovraži, ugotovimo, da nam niti državna oblast noče zagotoviti enakosti z drugimi državljani, ki nam po ustavi pripada. Obtožujejo nas, da jim bomo kratili njihove pravice, da bomo privilegirani. Hočemo zgolj enakost. Jezus, nauči nas, da se bomo borili za resnično enakost in dostojanstvo vsakega človeka.
 
8. postaja
Jezus nagovori jeruzalemske žene
Ob poti stojijo žene in jokajo. Jezus se jim smili, ker mora toliko trpeti. On jih vidi, se ustavi in jim reče: »Ne jočite zaradi mojih bolečin in trpljenja, ampak jočite zaradi svojih grehov, zaradi velike hudobije, ki vlada v svetu.« Marsikje po svetu nas zaradi naše spolne usmerjenosti, identitete in izraza preganjajo, mi pa v joku iščemo pravico. Jezus, naj se nikoli ne nehamo boriti zanjo, hkrati pa naj zaupamo v tvojo pravičnost in usmiljenje.
 
9. postaja
Jezus tretjič pade pod križem
Zopet je padel v prah Zemlje. Že pred leti izborjeno enakopravnost pri nekaterih vidikih življenja LGBT+ oseb, v zadnjih letih nekatere države sistematično kršijo. Ozračje je vse bolj napeto, mnogo oseb pa trpi, ker so preganjane. Marsikje divjajo vojne in na plan so prišle vse pomanjkljivosti pravnega sistema, zaradi katerega je ogroženih še več najranljivejših oseb populacije. Jezus, vsak trenutek naj delamo za mir v svetu.
 
10. postaja
Jezusa slečejo in mu dajo piti grenko pijačo
Vzeli so mu obleko in po tedanjih merilih tudi dostojanstvo. V zavetju noči se je na ulici zgodil napad. Najprej so ga žalili, potem pa so ga grobo pretepli, obrcali, opljuvali in mu strgali oblačila. Končal je v bolnišnici s hudo poškodovano glavo in več zlomi kosti, policija pa ga je zaslišala in naredila zapisnik ter začela s preiskavo. Preteklo je leto, storilci pa so še vedno neznani. Jezus, s pogumom naj lajšamo bolečine trpečim.
 
11. postaja
Jezusa pribijejo na križ
»Kaj sem ti storil, moj človek, da si me pribil na les.« Zakaj molčite, ljudje? Bolj kot udarci boli tišina iz nezanimanja in preziranja. Molk je trd kot železo ostrih žebljev, ki se zapičijo v mišice in drgnejo ob kosti. Jezus, naj nikoli, ko vidimo krivico ne molčimo in se ne vdamo apatiji.
 
12. postaja
Jezus umre na križu
Izdihnil je in nagnil glavo. Nastopila je smrt. Nekateri izmed nas so jo izkusili. Večkrat. Morda je bila najbolj trpka ob zavrnitvi po razkritju tistim, ki smo jih imeli najraje. Tisti trenutek smo umrli staremu načinu bivanja v svetu. Kakor moramo obrezati les drevja, da bodo rodila dober sad, tako smo tudi mi potrebovali nov prostor za osebno rast in poglobitev svojega jaza. Če ne bi storili tega, bi umrli. Jezus, daj vsem moč za iskreno in odprto življenje.
 
13. postaja
Jezusa snamejo s križa
Sneli so ga iz drevesa življenja. Včasih nam želijo vplivne osebe pomagati. Občutek je prijeten, lajša bolečine. Že mislimo, da je iskreno, toda potem največkrat ugotovimo, da gre zgolj za njihovo iskanje naklonjenosti pri določeni populaciji ali pa za nabiranje političnih točk. Jezus pa pravi, da mora biti pomoč iskrena, priti mora iz srca in imeti čist namen. Tedaj bo občutek, kakor da si snet s križa. Jezus, naj drug drugemu vedno pomagamo z iskrenostjo in ne iz sebičnih razlogov.
 
14. postaja
Jezusa položijo v grob
Prijatelj ga je položil v svoj grob. Pravzaprav ga je sprejel v svoj najintimnejši krog družine. Pogosto se počutimo bolj domače in sprejete v kvir skupnost, kakor v primarni družini. Za mnoge je povezanost skupnosti življenjskega pomena, saj nam predstavlja prostor sprejetosti, varnosti, topline in ljubezni. Jezus, vedno naj gradimo trdno skupnost in se med seboj povezujemo.
 
Sklep
Jezus, hotel si pokazati, kako nas ljubiš, zato si dal svoje življenje za vse človeštvo, tudi za nas, osebe različnih spolnih usmerjenosti, identitet in izrazov. To naj imamo vedno pred očmi, da ne bomo nikoli nikogar izključevali, prezrli ali pozabili. Vsak trenutek naj izpolnjujemo svoja življenja z izkazovanjem medsebojne ljubezni, da bomo aktivno soudeleženi pri tvojem odrešenjskem delu in deležni slave tvojega vstajenja, v večnem življenju. Amen.

Molitev ob paradi ponosa

Dobri Bog, slavimo te v svoji svobodi.

Slavimo te ob spominu na vse, ki so vse življenje živeli v omari sramu;

ob spominu na vse, ki so prikrito in s strahom obiskovali prostore in kraje, kjer nihče ni vedel njihovega imena;

ob spominu na dogodke v Stonewallu, kjer se je začelo gibanje za osnovne življenjske pravice;

ob spominu na vse, ki so zaradi svoje spolne usmerjenosti ali spolne identitete trpeli in umrli;

Mnogo jih je odšlo. Mnogi niso dočakali dneva, ko v cerkvi prepeva zbor gejev, ko so razkrite LGBT+ osebe na delovnih mestih obravnavane brez diskriminacije, ko je zagotovljena enakost pri poroki, ko otroci brezskrbno odraščajo v mavričnih družinah.

A kljub vsemu napredku so LGBT+ osebe marsikje še vedno diskriminirane in preganjane. Prosimo te zanje, za vse mavrične sestre in brate, naj živijo svoje življenje svobodno, odkrito, v veselju, ljubezni in miru. Slavimo te, dobri Bog. Amen.

Parada ponosa, Boston, 2019

Ter še molitev ob mavrici oz. mavrični zastavi:

Slavljen si, Gospod Bog, v svetišču svojega svetega veličastva. Tebe častijo nebesa in zemlja, vse kar si ustvaril. Ustvaril si svetlobo in temo, sonce in luno, bliske in oblake, dež in roso. Dal si nam mavrico, ki se pne čez nebo kakor cesta, ki vodi do tebe. Je znamenje tvoje zaveze in nam sporoča, da smo tvoji, da si nas blagoslovil. Vedno nas spominja na tvojo ljubezen do nas in na to, naj se nikoli ne odvrnemo od tebe, ki si tako čudovito in raznoliko vse ustvaril.  Hvalimo te in se ti zahvaljujemo za tvojo dobroto. Blagoslovljen bodi Gospod, ker je mavrica različnih barv, kakor smo mi različni. Amen.

17. maj, Mednarodni dan boja proti homofobiji, transfobiji in bifobiji

17. maja 1990 je Svetovna zdravstvena organizacija izbrisala homoseksualnost s seznama duševnih bolezni. Ta dan zato obeležujemo mednarodni dan boja proti homofobiji, transfobiji in bifobiji (IDAHOBIT).

Kljub precejšnjemu napredku družbe pri sprejemanju LGBT oseb, je še vedno zaznati veliko LGBTfobij. Te se danes ne pojavljajo več tako pogosto v obliki fizičnih napadov, kot se je to dogajalo v preteklosti. Pogostejši so verbalni napadi, fobije se kažejo v različnih oblikah diskriminacije in socialne izključenosti (zaposlovanje, najemi stanovanj, ogromno je strahov pred zavrnitvijo najbližjih). Posamezniki zaradi strahov pred zavrnitvijo in diskriminatornim ravnanjem velikokrat izgubijo možnost ali celo namerno zavrnejo priložnost zaposlitve. Lastniki stanovanj v oglasih zapišejo tudi to, da ne sprejemajo LGBT najemojemalcev. Družine in sorodniki LGBT oseb homofobno komentirajo določene dogodke in osebe in tako nevede globoko prizadenejo še svoje najbližje, ki so ali niso outirani. Družba nas pogosto obtožuje nezmožnosti daljših partnerskih zvez, raznih spolnih perverzij ipd. Homoseksualnost prevečkrat povezujejo s pedofilijo in spolnimi zlorabami. Kaj hitro se zgodi, da okolica kakega geja spontano obtoži pedofilije kljub temu, da se spolna zloraba ni zgodila.

V zadnjem času se ob pojavu vedno bolj skrajnih desničarskih mnenj zaostrujejo pogledi na LGBT osebe, saj nas predstavljajo kot uničevalce tradicionalne družbe. To se dogaja celo zakonsko. V Rusiji in na Poljskem se pod pretvezo fraze "za boljo družbo, za družino" ipd. sprejemajo zakoni, ki nam sicer kratijo človekove pravice, a to še ni tisto najhujše. Spodbujanje države še bolj krepi sovražne poglede in mnenja ljudi in jih privede prav do skrajnosti. Vse to v LGBT osebah vzbuja velike strahove, ki povzročajo depresijo, anksioznost etc. in premnogi najdejo izhod le v smrti.

V zadnjih dveh mesecih sta nas tako pretresla homofobna napada. V Belgiji je trojica mladoletnih najstnikov do smrti pretepla in zabodla 42. letnega moškega, v Latviji pa je za posledicami opeklin (polit z bencinom in živ zažgan) umrl 29. letni fant.

17. maj je dan, ki je namenjen opozarjanju pred kršitvami. Geslo letošnjega dneva je SKUPAJ: UPRIMO SE, PODPRIMO, ZACELIMO RANE. Gre za bistvo gibanja, to je, da stvari storimo skupaj. Gre za upor proti diskriminaciji, nasilju, obtožbam, tišini. Nujno je, da to stori čimvečja skupina ljudi, le tako bomo lahko premikali meje. Tu močno cenimo podporo vseh tistih, ki niso LGBT+ osebe, vendar čutijo z nami. Še posebej mi pa smo poklicani, da damo od sebe kar največ. Le s pravičnostjo in dobroto, ter z veliko medsebojnega sočutja, topline in ljubezni pa bomo postali tudi pravi zdravniki in zdravnice družbe, ko ne bomo zdravili covida, temveč s src topili led.

»Tako govori Gospod Bog:

''Dam vam novo srce in novega duha položim v vašo notranjost. 

Odstranim kamnito srce iz vašega telesa 

in vam dam srce iz mesa.'' (t.j. človeško, bijoče, čuteče srce).« 

(Ezk 36,26)

Blagoslov istospolnih zvez

Včeraj popoldne sem šel na krajši sprehod po centru Ljubljane, obiskal nekaj knjižnih antikvariatov, med hojo proti avtomobilu pa sem se ustavil še na Prešernovem trgu. Nekaj mladih je imelo nastop, ki si ga sicer nisem ogledal do konca, a dovolj, da sem ugotovil, kaj so želeli z njim sporočiti. Na stopnicah je stal igralec, oblečen v duhovnika, ob njem je stal ženin, oblečen v fraku in s cilindrom na glavi, ki je predstavljal surovi kapitalizem. Po rdeči preprogi je do njiju slovesno stopala nevesta, ki je predstavlljala trenutno slovensko oblast, pod roko pa jo je peljal igralec, maskiran v policista specialca. 

Ob tem prizoru sem se nehote spomnil na 15. marca objavljen odgovor Kongregacije za nauk vere (ki je bil sicer napisan že 22. februarja) na vprašanje: Ali ima Cerkev moč blagosloviti zveze istospolnih oseb? Odgovor: Ne.

Vprašanje se je v zadnjem času gotovo velikokrat zastavilo kongregaciji, če se le spomnimo dokumentarca o papežu Frančišku izpred nekaj mesecev, v katerem papež zatrjuje, da podpira istospolna partnerstva in odziva svetovnih medijih ne to izjavo. Razpravo pa so sprožili tudi nemški škofje in teologi, ki so na sinodi Katoliške Cerkve v Nemčiji tudi precej razpravljali o vprašanju homoseksulanosti. Prav pri njih je odgovor kongregacije naletel na buren odziv, saj je do nedelje, 21.3., izjavo, v kateri protestirajo proti prepovedi blagoslavljanja istopsolnih parov, podpisalo 212 katoliških teologov. Mnogi nemški duhovniki in diakoni po župnijah namreč že nekaj let blagoslavljajo istospolne pare, pred letom pa je izšel celo vzorec obreda blagoslova, ki ga je pripravil avstrijski duhovnik in teolog, križnik p. Ewald Volgger. 

Odgovor kongregacija utemeljuje z dvema razlogoma. Prvi razlog je nasprotovanje Božjemu načrtu, saj se istospolnemu paru ne more roditi potomstvo. Drugi razlog je nevarnost, da bi se blagoslov napačno enačil z zakramnetom zakona. V dokumentu je ponovljena misel, da je potrebno spoštovati istospolno usmerjene. V njem sicer zasledimo trditve in besedne zveze, ki jih jih Cerkev običajno uporablja, kadar je govora o homoseksualnosti in so precej dvoumne, npr. zavračanje krivične diskriminacije, homoseksualne težnje, zaprtost za življenje... Ja pa v njem ponovljena tudi misel, da je istospolno usmerjene potrebno spoštovati in sprejemati.

V svetu, v katerem hitro narašča diskriminacija, sovraštvo, konzervativni in zastareli pogledi na svet, tak govor in debata pravzaprav nista nič nepričakovanega. Je sicer zaskrbljujoče, da vodstvo Katoliške Cerkve v marsičem stopa nazaj (moralka, liturgija idr.), vendar glede na to, da so kardinali in škofje v kuriji že precej v letih, nič neverjetnega. Morda je še najbolj zaskrbljujoče to, da je veliko mladih katoličanov, ki delijo enako mnenje. A vsakemu izmed njih, ki so nas posplošili zgolj na reproduktivno raven in na nas gledajo zgolj površinsko, predlagam, da kot prostovoljci preživijo nekaj čas s tistimi LGBTQ+ osebami, ki živijo bolj skrito in v ozadju. Morda bodo spoznali težo življenja in ugotovili, da nam delajo krivico. Pri Bogu ne gre za kanonsko pravo in površinsko ukalupljenost katoliškega vernika, ki mora biti to in to, da zadosti vsem določilom. Gre za ljubezen. Lahko spoštujemo vsa pravila, se imamo za pravične a če v tem nimamo ljubezni smo kakor brneč bron (prim. 1 Kor 13,1). Tudi papež Frančišek skuša dojemati ljudi v globino, čeprav ga njegovi sodelavci verjetno držijo precej na kratko (kot lahko vidimo v tej razlagi odgovora, ki jo je papež zgolj podpisal). Morda bomo na ta način še bolj razumeli Jezusovo ljubezen do ubogih, prostitutk, bolnikov, cestninarjev in podobnih "grešnikov" ter jezo, bes in prezir farizejev in duhovnikov do Jezusa.

Bog in Gospod, stvarnik življenja in vir ljubezni, tebi dvigamo našo hvalo. Človeka si ustvaril po svoji podobi in naredil, da je podoba tvoje ljubezni in zvestobe.

Po svoji besedi in po prerokih si učil svoje ljudstvo, da oblikuje srce po tvoji volji in ljubi tebe in svojega bližnjega kakor samega sebe. V svoji očetovski skrbi in materinski ljubezni spremljaš pot ljudi in spodbujajo dobro v njihovih srcih. Sina si poslal na svet in dal ljudem zgled svoje ljubezni.

Kjer se ljudje obrnejo s poti dobrote in ljubezni jih usmerjaš nazaj na svojo pot. Kjer divjata sovraštvo in sebičnost zdraviš človeško srce v moči svojega Duha.

Zdaj pa milostno poglej na I. in I., s katerima hvaležno stojimo pred teboj, ker si ju združil in sta tako znamenje tvoje ljubezni. Pošlji jima milost Svetega Duha. Okrepi namen njunih src, da bosta rastla in dozorela v medsebojni zvestobi in zaupanju, na njuni življenjski poti. Naj njuna ljubezen vedno bolj napreduje v spoznavanju in razumevanju. 

Pomagaj jima, da jima bo krščansko življenje vzor, ter da bosta prevzela odgovornost v svetu. Podari jima odprtost do drugih ljudi in moč da bosta lajšala bedo drugih. Na koncu njune življenjske poti pa ju pripelji v družbo svojih svetnikov, na brezkončno praznovanje, ki si ga pripravil tistim, ki te ljubijo. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen. 

(Blagoslovna molitev obreda blagoslova istospolnih parov, Ewald Volgger).

Svetovni dan spomina na žrtve holokavsta

Svetovni dan spomina na žrtve holokavsta je na svojem zasedanju 1. novembra 2005 z resolucijo 60/7 proglasila Generalna skupščina Združenih narodov kot vsakoletni mednarodni dan spomina na žrtve fašističnega in nacističnega holokavsta. Na ta dan leta 1945 je ruska Rdeča armada osvobodila največje nacistično taborišče smrti Auschwitz-Birkenau na Poljskem.

Ta dan obeležujemo spomin na okoli 6 milijonov judov in 11 milijonov drugih žrtev nacističnega režima in njegovih sodelavcev. Med umrlimi je tudi okoli 8.000 gejev. Številka je zgolj ocena, saj je bilo v taboriščih zaprtih okoli 15.000 gejev (lezbištvo z zakonom ni bilo prepovedano, zato je bilo aretiranih in kaznovanih le malo lezbijk), umrlo pa jih je verjetno okoli 60%. 

Geji, ki so preživeli koncentracijska taborišča, po koncu vojne niso bili priznani kot žrtve nacističnega preganjnja. Zaradi strahu pred aretacijo ali zaporno kaznijo se niso mogli boriti za svoje pravice in dostojanstvo. Nekateri so morali tudi še po koncu vojne prestajati zaporne kazni. Del 175. člena, na podlagi katerega so zapirali geje, je veljal vse do leta 1969 (tedaj so homoseksualne spolne odnose dekriminalizirali), vendar se stanje še zdaleč ni popravilo. Šele 8. maja 1985 so v govoru zahodnonemškega predsednika Richarda von Weizsäckerja homoseksulne osebe, ki so jih ubili nacisti, dobile prvo javno priznanje. Nazadnje pa je leta 1994 Nemčija uradno odpravila člen 175.

A ne želim govoriti zgolj o žalostni preteklosti. Žalostno je, da se te stvari zopet ponavljajo. Sovraštvo vznika vsepovsod. Nacisti so preganjali jude, slovane, rome, temnopolte, tujce, homoseksualne osebe, kristjane, komuniste, jehovove priče, prostozidraje, pacifiste, celo tiste ki so govorili esperanto. Pravzaprav danes ni kaj veliko drugače. Zopet se pojavlja antisemitizem, napadajo temnopolte, kristjane, rome, homseksualne osebe, tujce (begunci, migranti, priseljenci), posmehujejo se vsem, ki nekako odstopajo od večinskega prebivalstva. 

Vem da so vlikokrat za sovraštvo krivi tudi nekateri posamezniki iz teh skupin, ki s svojim neprimernim vedenjem prilivajo olja na ogenj. Mnogokrat gre zgolj za začaran krog, ko je nekdo zaradi življenjskih okoliščon prisiljen storiti kaznivo dejanje. Zato je prav, da vsak posameznik opozarja na napačne stvari, ker vsi živimo v isti človeški skupnosti. Opozarjati mora na krivice, ki se godijo, a najprej pogledati tudi sam sebe, če je storil kaj narobe. Pravzaprav se mora krivicam odločno zoperstaviti. Koristno je tudi prisluhniti starejšim, ki so doživeli preteklost in se iz nje marsikaj naučili. Oni živijo iz izkušenj, za nas pa je prav, da so nam te izkušnje, ki jih sami nimamo, vodnik za življenje. Nabirati si moramo modrosti, da bomo znali ločevati med dobrim in slabim. 

"Daj torej svojemu služabniku poslušno srce, da bo znal vladati tvojemu ljudstvu in razločevati med dobrim in hudim! Kajti kdo bi sicer mogel vladati temu tvojemu mogočnemu ljudstvu?" Gospodu je bilo všeč, da je Salomon prosil za to. Bog mu je rekel: "Ker si prosil za to in si nisi prosil dolgega življenja, ne bogastva in ne smrti svojih sovražnikov, ampak si prosil zase razumnosti za pravo razsojanje, glej, bom storil po tvoji besedi. Glej, dal ti bom modro in razumno srce, takó da ni bilo tebi enakega pred tabo in ne bo vstal tebi enak za tabo." (1 Kr 3,9-12)

Svetovni dan boja proti aidsu

Svetovni dan boja proti aidsu obeležujemo 1. decembra že vse od leta 1988. To je priložnost, da se ljudje po vsem svetu združijo v boju proti virusu hiv, da še naprej podpirajo ljudi, ki živijo z njim, ozaveščajo o tem virusu in bolezni, ter se spominjajo tistih, ki so zaradi nje umrli.

Svetovni dan boja proti aidsu sta si avgusta 1987 zamislila James W. Bunn in Thomas Netter, dva uradnika za javno informiranje pri Globalnem programu za boj proti aidsu pri Svetovni zdravstveni organizaciji. Svojo idejo sta predložila svojemu nadrejenemu, direktorju programa, dr. Jonathanu Mannu. Koncept mu je bil všeč, odobril ga je in se strinjal s priporočilom, da je treba svetovni dan boja proti aidsu prvič obeležiti 1. decembra 1988. Bunn, nekdanji televizijski novinar je za datum priporočil 1. december, da bi sporočilo dneva doseglo čim večji medijski obseg. Datum je namreč dovolj oddaljen predsedniških volitev v ZDA, vendar dovolj dolgo pred božičnimi prazniki.

Aids je kratica, ki opisuje sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti (ang. Acqired ImmunoDeficiency Syndrome). To je končna stopnja okužbe z virusom hiv. Dejansko gre za poimenovanje stanja telesa, ki se ne more več dovolj uspešno braniti pred drugimi okužbami in boleznimi, saj zmanjša njegovo odpornost.

Za hivom še vedno zboli največ ljudi v podsaharski Afriki. Velik odstotek ljudi se okuži z injiciranjem drog. V Sloveniji (ter v vsej osrednji in zahodni Evropi) se širi predvsem pri populaciji moških, ki imajo spolne odnose z moškimi. V Sloveniji po ocenah NIJZ trenutno živi okoli 1000 oseb s hivom.

Širjenje hiva se lahko zmanjša oz. zaustavi le s povečanjem testiranj in zdravljenjem, zmanjšanjem novih infekcij (npr. uporaba zaščite pri spolnih odnosih etc.) in uspešnim doseganjem ključnih populacij. Zgodnje testiranje in zdravljenje zmanjšuje vpliv virusa individualno in družbeno. Virus hiv oziroma bolezen aids je še vedno neozdravljiva, vendar oboleli ob zgodnji diagnozi in zdravljenju dosežejo bolj kvalitetno življenje ter pričakovano življenjsko starost. Eden od velikih izzivov je tudi zmanjšati stigmatizacijo do tistih, ki živijo s hivom, obolelih in ranljivih skupin.

Sveti Oscar Romero.

Ob današnjem dnevu je prav, da se spomnimo in se priporočimo svetemu Oscarju Romeru (1917-1980), nadškofu v San Salvadorju. Eden izmed prvih se je začel ukvarjati z versko oskrbo obolelih s hivom in bolnikov z aidsom, v času, ko so obolele, ki so bili predvsem geji, zavračali v bolnišnicah in zanje ni nihče skrbel.

Priporočimo se tudi nekaterim drugim svetnikom, ki so nam zgled v ljubezni do bližnjega.

Sveti Frančišek Asiški in sveti Damijan  iz Molokaia sta, vsak v svoji dobi, z veliko ljubeznijo skrbela za tiste bolnike, ki so bili najbolj izključeni in zavrženi.

Sveti Avertan in blaženi Romeo, karmeličanska redovnika, sta nam še zgled medsebojne ljubezni. Avertan je ob romanju v Rim zbolel za kugo. Ob postelji mu je z ljubeznijo stregel Romeo in se tudi sam okužil. Umrla sta le nekaj dni narazen. Pokopali so ju v isti krsti.

Frančiškanska tretjerednika iz trinajstega stoletja, blaženi Bartolo in blaženi Vivaldo, oba po rodu iz San Gimignana v Toskani, sta služila v bolnišnici za gobavce. Ko je Bartolo sam dobil gobavost, se je Vivaldo odločil, da se bo z njim preselil v naselje gobavcev, čeprav ni zbolel za boleznijo. Skupaj sta živela 20 let, dokler ju ni ločila Bartolova smrt. So bili zgolj prijatelji ali še kaj več?

Blaženi Bartolo, blaženi Vivaldo, sveti Avertan in blaženi Romeo. Lewis Williams, OFS.

Za sklep pa še molitev ob današnjem dnevu.

Bog obljube, ko začenjamo adventno praznovanje čakanja v upanju na rojstvo tvojega Sina, imamo v mislih naše sestre in brate, ki živijo z virusom hiv in vse obolele z aidsom. Prosimo te, naj bo tvoj Sin, ki je naš dušni in telesni zdravnik, vedno navzoč ob ljudeh, ki danes živijo s to boleznijo, zlasti ob otrocih, ki so oboleli ali pa so zaradi nje osiroteli. Spremeni tudi naša srca, da bomo trdna opora in varno zatočišče vsem, ki so zaradi virusa zapuščeni, diskriminirani in zavrnjeni. Navdihni nas, da se bomo zavzemali za kvalitetno zdravstveno oskrbo in pomoč obolelim po vsem svetu. Daj moč vsem zdravstvenim delavcem, da bodo vztrajali v ljubezni do bolnikov, raziskovalcem pa, da bodo odkrili uspešno zdravilo. Amen.

Dan spomina na žrtve transfobije

Vsako leto 20. novembra obeležujemo Dan spomina na žrtve transfobije, ko se spominjamo transspolnih oseb, ki so izgubile življenje zaradi svoje spolne identitete. S tem dnem opozarjamo na nasilje, ki ga doživljajo transspolne osebe.

Dan spomina na žrtve transfobije je leta 1999 ustanovila Gwendolyn Ann Smith, transspolna ženska, v spomin na umor transspolne ženske Rite Hester v Allstonu v Massachusettsu. Spletna pobuda se je kmalu razvila v mednarodni dan.

Infograf umorjenih med 1. januarjem 2008 in 30. septembrom 2020 (https://tgeu.org/tdor/)

Ta dan se v mnogih mestih zbira LGBT skupnost in se spominja žrtev transfobije tudi tako, da prebira seznam z imeni umrlih v zadnjem letu (od 1. oktobra do 30. septembra). Tu najdemo povezavo do letošnjega seznama, na katerem je 350 umrlih oseb, številka pa je dejansko še večja, saj se za mnoge žrtve sploh ne ve. Na tej povezavi najdemo še nekaj tabel, infografov in drugih materialov, ki nam prikazujejo kruto statistiko.

Mnogi hočejo prikriti nasilje nad transspolnimi osebami, zato je današnji dan dan opomina, dan ko z vzklikanjem prosimo za pravico. Hočemo spremembe v svetu, da bomo vsi ljudje ljubljeni, sprejeti in spoštovani. Hočemo naj se konča hujskaštvo, sovraštvo in nasilje. Države so odgovorne, da to zakonsko preprečijo, da začnejo končno upoštevati izsledke znanosti in nehajo nasedati nazadnjaškim posameznikom in skupinam, ki mislijo, da v svoji tradiciji (nevednosti in neučenosti) poznajo vso resnico. Pozivamo tudi te skupine, naj začnejo svoje nauke in navidezne "znanstvene izsledke" revidirati ter upoštevati sodobno znanost in njene prispevke za življenje.

Hočemo ljubezen, mir, edinost, veselje, srečo, sprejemanje, ne pa delitev, žalost, preganjanje, strah, osamljenost etc. Na to problematiko velja še močneje opomniti prav sedaj, ko nas je covid-19 prisilil, da omejimo svoje aktivnosti, druženje s prijatelji, udejstvovanje v LGBT+ organizacijah ipd. Tudi mnogo transspolnih je v teh razmerah prisiljeno živeti s svojci, ki jih ne sprejemajo. 

Bog, kličemo te pod različnimi imeni, v mnogih jezikih, vsak si te predstavlja drugače, po svoje. Ti si LJUBEZEN, si stvarnik, ki je vse ustvaril dobro. Vsakega od nas si si zamislil kot dobrega, ljubečega, sprejetega in različnega. Hvala ti za to. Žal pa mnogi te tvoje dobrote ne razumejo. Hočejo biti na tvojem mestu, želijo da bi bilo vse po njihovo, tudi to, da bi urejali življenja drugih ljudi, da bi svobodno jemali njihova življenja. Danes se spominjamo takega nesmisla. Mnogim transspolnim osebam je bil odvzet dih življenja. Žalujemo za njimi, ki so bili kruto umorjeni samo zato, ker so hoteli biti zvesti samim sebi, biti to kar so. Gospod, sprejmi vse te svoje otroke v tvoje kraljestvo miru, veselja, ljubezni. Nežno jih božaj s svojo toplo dlanjo, katero so mnogi v zemeljskem življenju tako pogrešali.

Čeprav nas ta dan združuje njihova smrt, se vendar spominjamo njihovih življenj. Ljubeznivi Bog, prosimo te za vse njihove domače, prijatelje in za vse tiste, ki za njimi žalujejo. Naj najdejo moč, da bodo pogumno pričevali za življenje in ljubezen. Prosimo te za vse voditelje držav, naj zakonodajo spremenijo tako, da bo ta v ljudeh spodbujala spoštovanje in sprejemanje vseh ljudi, mir ter medsebojno ljubezen. Prosimo pa te tudi za vse tiste, ki so jih umorili. Naj tvoj Sveti Duh spreminja njihova srca, da se bodo svojih dejanj kesali in bodo pričevali za ljubezen, ne za sovraštvo.

Na koncu pa te, dobri Bog, prosimo za vse nas. Spreminjaj tudi naša srca, da bomo sposobni sprejemati transspolne osebe in spreminjati svet okoli nas, da bo prenehalo nasilje in predsodki do transspolnih oseb, krivice v zdravstvu, diskriminacija pri delu in socialna izključenost. Naj bomo drugim dober zgled v medsebojni ljubezni in sočutni solidarnosti, naj bomo pričevalci tvoje velike ljubezni, da se bomo lahko nekoč vsi skupaj srečali pri tebi. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Papež Frančišek in zveza za istospolne pare

V sredo, 21. oktobra je bil v Rimu premierno prikazan dokumentarec z naslovom Frančišek, ki ga je ustvaril večkrat nagrajeni filmski ustvarjalec Evgeny Afineevsky. Film govori o življenju in delu papeža Frančiška, ter predstavlja njegov pristop do perečih družbenih vprašanj (podnebne spremembe, revščina, rasizem, epidemije...) in pastorale med tistimi, ki po besedah ​​papeža živijo "na eksistencialnih obrobjih" (begunci,...).

A film si bo večina ljudi verjetno bolj zapomnila po enem samem odlomku, ki je kar precej razburkal svetovno javnost, saj je v delu dokumentarca, kjer se osredotoča na pastoralo LGBT+ oseb, prikazana njegova izjava, v kateri poziva k sprejetju zakonov, ki bodo omogočali vzpostavitev civilne zveze za istospolne pare. Vsi, ki se zavzemajo zanjo so nad tem seveda navdušeni, a hkrati je s tem, ko se je oddaljil od stališč vatikanske doktrinarne pisarne in njegovih predhodnikov, ujezil vse tiste, ki istospolnim zvezam nasprotujejo.

83-letni Frančišek je dejal: "Homoseksualci so Božji otroci in imajo pravico do družine. Nihče ne sme biti zavržen ali biti nesrečen zaradi tega. Kar moramo ustvariti, je zveza za istospolne partnerje, s katero bodo pravno zaščiteni. Zavzel sem se za to."

Afineevsky je po premieri sicer izrazil presenečenje, da so papeževi komentarji tako razburkali, rekoč, da Frančišek ne poskuša spremeniti doktrine, ampak zgolj izraža prepričanje, da bi morali homoseksualci uživati ​​enake pravice kot heteroseksualci. To je vidno v tem, da uporabi zgolj izraz "civilna zveza." S tem noče postaviti istospolne zveze na isto raven kot heteroseksualno poroko, temveč zagotoviti zgolj pravno zaščito homoseksualnih parov, ki izhaja iz zakonodaje. Konservativci v tem vidijo upanje, da bo papež ostal "katoliški," medtem ko mnogim katoličanom to daje upanje, da ima papež namen spreminjati dosedanji nauk, sicer bolj počasi, a vendarle. K temu sicer zadnje čase močno pozivajo nekateri nemški in avstrijski škofje, ki skušajo začeti konkretno razpravo o istospolnih zvezah z namenom prenove, pripravili so celo obred blagoslova istospolnih zvez, a vatikanska kurija vztrajno zavrača pogovor o teh temah. 

Še vedno veliko odločitev stoji na posameznih škofovskih konferencah, škofih in duhovnikih, kar vodi tudi do tega, da so mnenja glede na države in celine zelo različna. Ponekod se tako dogajajo diskriminacije pri zaposlitvah, izvajanje konverzivnih terapij ipd., medtem ko ima v sprejemljivejših družbah veliko katoliških župnij organizirano pastoralo LGBT+ oseb, nekateri duhovniki tudi blagoslavljajo istospolne pare.

Le upamo lahko, da se bodo stvari začele čim prej premikati v pravo smer, da bo tudi Rimskokatoliška Cerkev pravočasno odgovorila na potrebe sedanjega časa. 

 

Križanje Matthewa Sheparda

Fireside Bar & Loung

Jutro v Ameriki (Smrt Matthewa Sheparda), 

gvaš na papirju, 1998, Richard Taddei. 

Na današnji dan pred 22. leti, je v bolnišnici umrl 21. letni Matthew Shepard. Rojen je bil 1. decembra 1976 v Casperju, v zvezni državi Wyoming (ZDA) in bil krščen v episkopalni Cerkvi. Bil je prvi otrok matere Judy in očeta Dennisa, imel je še mlajšega brata Logana, s katerim sta bila zelo povezana. Že kot otrok je bil zaradi svoje mirnosti, nekoliko manjše postave in nezanimanja za šport pogosto zasmehovan. Eno leto je srednjo šolo obiskoval celo v Švici, saj je oče dobil tam službo. Tu se je intenzivno učil nemščino in italijanščino, zelo dejaven je bil tudi v šolskem gledališču. Tedaj so ga med šolskim izletom v Maroko posilili. To mu je kasneje povzročalo napade panike, depresijo in samomorilne misli. Zaradi tega je bil tudi večkrat hospitaliziran. Po več zamenjanih "srednjih šolah" (zaradi očetove službe so večkrat selili) so je Matthew z začetkom študija končno ustalil. Študiral je politologijo v Laramieu na Univerzi v Wyomingu.

Matthew Shepard

Matthew je bil outirani gej in bil zato večkrat zasmehovan in celo pretepen. A 6. oktobra je bilo vse drugače. V baru Fireside Bar & Lounge je Mathew srečal vrstnika Aarona McKinneya in Russella Hendersona. Mladeniča, ki sta se lažno predstavila kot geja, sta se ponudila, da ga odpeljeta domov. Že nekaj časa načrtovano ugrabitev sta izvedla med vožnjo. Odpeljala sta ga daleč izven mesta. Na robu pašnika sta ga dalj časa surovo pretepala in mučila. Na koncu sta ga z bodečo žico privezala za ograjo pašnika in ga pustila. 

Storilca so prijeli dan kasneje. Napadla sta namreč dva fanta, in policist, ki je prišel na kraj pretepa, je preiskal tudi McKinneyev tovornjaček in v njem odkril okrvavljeno pištolo ter Matthewovo kreditno kartico in čevlje. Oba sta bila aretirana in obtožena umora. Skušala sta celo prepričati svoji dekleti, da bi jima priskrbeli lažni alibi. 

Matthew pa je med tem v mrazu visel na ograji, 18 ur, dokler ga ni našel mimoidoči kolesar. Očividci so opisali, da je bil Matthewov obraz v celoti krvav, le tam ne, kjer so kri izprale njegove solze. V bolnišnici so ugotovili zlom lobanje na dveh mestih, poškodovano možgansko deblo in več raztrganin na glavi in vratu. Matthew je bil v komi vse do smrti. Ta je nastopila 12. oktobra 53 minut čez polnoč.

Kraj mučenja

Storilca so kasneje obtožili naklepnega umora prve stopnje. Oba sta dobila po dve doživljenski zaporni kazni, brez možnosti pogojnega izpusta. 

A Matthewu niti po smrti niso dali miru. Ob pogrebu se je zbralo več protestnikov, ki so vzklikali homofobne slogane in želeli Matthewu pekel. Takrat se je rodilo gibanje Angel Action. Veliko ljudi se je obleklo v dolga bela oblačila in si nadelo bela angelska krila in ustvarilo živi zid, da protestniki ne bi vdrli na pokopališče.

Leta 1998 sta njegova starša, mama Judy in oče Dennis, skupaj z podporniki ustanovila Fundacijo Matthewa Sheparda, neprofitno LGBT+ organizacijo, ki izvaja programe izobraževanja, ozaveščanja in zagovorništva. Življenje in smrt Matthewa je navdihnila številne umetnike, ki so ustvarili številna slikarska dela, posneli več filmov in dokumentarcev, ter napisali več pesmi, dramskih in proznih del.

26. oktobra 2018, 20 let po njegovi smrti, je bila žara s pepelom Matthewa Sheparda prenešena in pokopana v Washingtonsko nacionalno katedralo. Slovesnost sta vodila washingtonska škofinja Mariann Edgar Budd ter prvi outirani homoseksualni episkopalni škof Gene Robinson. Glasbo so izvajali zbori Gay Men's Chorus of Washington DC, GenOUT ter Conspirare.

Vnebovzetje Matthewa Sheparda, 

olje na platnu, 2018, Carl Grauer.

Matthew Shepard

Razen tam, kjer tekle so solzé,

pokrit si bil s krvjo rdečo.

»Glejte človek«, kažejo na té,1

ujetega v bodečo žico.

 

Razprostrl si svoje roke,

tvoja postava je Njegovo znamenje.2

Bil si trpeči služabnik.3

Umrl ves zapuščen,

zaničevan in zavrnjen.4 

Predmet posmeha,

zatiranja in sovraštva.5

Matej, dobri pastir,6

ki strastno si ljubil,7

nisi umrl, temveč živiš.8

Opombe:

1. Pilat je Jezusa, ki je bil od bičanja in tepeža skoraj neprepoznaven, pokazal ljudem z besedami »Glejte, človek« (Jn 19,5).

2. Mišljena je človeška postava, ki je z razprostrtimi rokami podobna križu, Jezusovemu znamenju smrti (in odrešenja).

3. Namig na Izaijevega trpečega Gospodovega služabnika.

4. Jezusa so v najtežjih trenutkih zapustili skoraj vsi, le mati Marija, dragi učenec Janez ter še nekaj žensk ga je spremljalo na poti v smrt. Prerokbo tega najdemo v Iz 53,7-8; Ps 22,7.

5. Tudi trpečemu Jezusu so se posmehovali: Mt 27,29; Mr 15,20; Ps 22,8.17; le nekaj navzočih, kot npr. Jeruzalemčanke, se ga je usmililo z lepo besedo.

6. Matthewov priimek Shepard je podoben besedi shepherd, ki pomeni pastir. Jezus sebe imenuje dobri pastir (Jn 10,11).

7. Angleška beseda 'passion' ima več pomenov. Pomeni tako 'strast' kot 'trpljenje' (pasijon).

8. Angela sta ženam ob praznem grobu govorila: »Kaj iščete živega med mrtvimi?« (Lk 24,5) V velikonočni pesmi slednici beremo: Smrt in življenje sta se borila v prečudnem dvoboju: Gospod življenja je umrl, zdaj kraljuje živ.

Mednarodni dan razkritja oz. coming out day.

Hm, em, uh, joj. Nekaj bi vam rad povedal. Nekaj pomebnega. Mislim, še vedno sem isti jaz. Ne me razumet narobe. Ampak. Joj. Hm. Pač ja. Gej sem. 

Tako nekako zgleda trenutek, ko se s strahom in zadrego razkrije oz. outira večina gejev. 

Zakaj tak uvod? 

Danes, 11. oktobra namreč obeležujemo mednarodni dan razkritja (največ zadetkov v googlu bo sicer izpisalo national coming out day, saj je nekako "uradno" še vedno nacionalni dan (v ZDA), neuradno pa je to mednarodni dan). Med Slovenci je sicer bolj znan in skoraj vedno uporabljen angleški izraz "coming out". S tem izrazom označujemo razkritje spolne usmerjenosti oz. spolne identitete in predstavlja enega izmed najpomembnejših mejnikov v življenju LGBT+ osebe. Gre sicer za dolgotrajnejši proces. Posameznik, ki morda preko nejasnih signalov odkriva svojo spolno usmerjenost ali identiteto, hkrati pa še živi v strahu in morebitnem prepričanju, da je to kar je, narobe, mora najprej skozi proces, da dejansko ugotovi kdo je, ter da si to tudi prizna (sliši se, kot da bi moral priznati rop banke, ampak tako nekako žal je). To je nekakšen osebni "coming out". Po tem dejanju pa sledi še tisti pravi coming out, kot ga razumemo, to je outiranje družbi (staršem, prijateljem itd.). Za večino LGBT+ oseb ta trenutek predstavlja veliko preizkušnjo. Prežeti so predvsem s strahom pred morebitno zavrnitvijo tistih ljudi, ki jim v življenju nekaj pomenijo. In ta strah sploh ni neupravičen. Veliko LGBT+ oseb je ob outiranju žal še vedno pospremljenih s pogledi jeze, žalosti, očitkov in strahu, mnogi pa se spopadejo še z takojšnjo izselitvijo od doma. 

Zato je mednarodni dan razkritja trenutek, ko želimo ne le praznovati pogum tistih, ki smo se razkrili kot geji, lezbijke, biseksualne, trans, kvir, interspolne itd. osebe, marveč tudi dan, ko hočemo širšo družbo opozoriti na LGBT+ osebe in našo enakopravnost. To je dan, ko hočemo javnost še posebej močno opozoriti na težave s katerimi se spopadamo LGBT+ osebe ter na naše opolnomočenje, da bomo lahko svobodno živeli svoje identitete. 

Logotip Nacionalnega dneva razkritja. Oblikoval ga je Keith Haring.

Zgodovinski temelji Dneva razkritja

Vse se je začelo leta 1988 v ZDA. LGBT+ aktivisti namreč niso želeli nastopiti preveč obrambno proti anti LGBT+ aktivizmu, ker so vedeli, da bo to preveč predvidljivo in zato brez večjih uspehov. Zato sta psiholog Robert Eichberg in Jean O'Leary (lezbijka, političarka) ustanovila Nacionalni dan razkritja (National Coming Out Day). Za dan obeležitve sta izbrala 11. oktober, dan, ko se je leto poprej v Washingtonu odvila nacionalna parada za pravice gejev in lezbijk. 

Namen dneva nam čudovito sporoča misel soustanovitelja Roberta Eichberga iz leta 1993:

Večina ljudi misli, da ne pozna nobenega geja ali lezbijke, a dejansko jih. Nujno je, da se razkrijemo, da bodo ljudje vedeli kdo smo, ter jim s tem odpremo oči in jih osvobodimo strahov in stereotipov. 

Od takrat je že mnogo posameznikov izstopilo iz omare (se razkrilo), v veliko podporo pa so tudi vsi tisti (predvsem prepoznavni obrazi), ki dajo vedeti, da imajo med sorodniki in prijatelji LGBT+ osebo/e.

Razkritje kot zakrament

Kot sem že v uvodu dejal, je razkritje eden izmed najpomembnejših dogodkov v življenju LGBT+ osebe. V splošnem človeško življenje spremljajo večji prehodi med določenimi obdobji. Običajno jih zaznamujemo z dogodki. V krščanstvu so npr. ti prehodi zakramenti in zakramentali, vidna znamenja Božjih milosti, ki na svoji najgloblji ravni obnavljajo življenje, odnose, skupnost ter občestvo z Bogom. Razkritje oz. outiranje pa na najgloblji ravni pomeni prenovljeno življenje, nove in prenovljene odnose, dostop do nove skupnosti ter bolj iskren in intimen odnos z Bogom v vsem svojem jazu. Zato bi lahko dejali, da je trenutek razkritja verne LGBT+ tudi nekakšen zakrament oz. zakramental. Sveta Julian iz Norwicha je dejala: "Polnost veselja je videti Boga v vsem." V življenju kristjana, ki ima vzpostavljen določen odnos z Bogom, bi moralo biti pomembno tudi to, da bo moč in milost za razkritje poiskal tudi pri Njem. Samota spraševanja o sebi, sploh ko ne veš kam se obrniti po pomoč, zna biti precej naporna. Zato pa je prav, da gradimo občestvo oz. skupnost ne le z ljudmi, temveč tudi z Bogom, ki se ga da prav lahko začutiti, če imamo le dovolj odprto srce. K temu lahko pripomore tudi naslednja molitev:

Oh, Odrešenik, bojim se. Bolj me je strah kot kadar koli prej. Outiral/a se bom. Mislim, da je to tisto, kar ti želiš od mene – da sem iskren in odprt do sebe. 

Ne vem, kje naj začnem. Nisem prepričan, komu naj to najprej povem. Bojim se, da me bo moja družina sovražila, prijatelji pa me bodo zapustili. Vem, da razumeš, kako se počutim. Tudi tvoja družina in prijatelji ti marsikdaj niso bili naklonjeni. 

Daj mi moč, ki jo potrebujem. Varuj vsak moj korak na tej poti. Bodi z mano vsakič, ko se bom razkril/a prijatelju, ljubljeni osebi ali sorodniku. Naj bo tvoja ljubezen v njihovih srcih, da me ne bodo zavrnili. 

Vem tudi, da nekateri ne bodo želeli imeti več opravka z mano. Pomagaj mi, tem ljudem pokazati mojo in tvojo ljubezen, da osvojim njihova srca, da se bomo skupaj veselili življenja. Ki živiš in kraljuješ vekomaj. Amen.

Ob koncu pa bi želel izpostaviti še tri dejstva. 

Prvič. Poseben problem predstavlja letošnja epidemija korona virusa. Veliko mladih, ki so sicer večji del časa med šolanjem in začasnim delom preživeli v študentskih domovih in najetih stanovanjih, je tako nenadoma moralo domov, saj jim pogoji niso omogočali življenja v mestu. Veliko se jih tako v domačem okolju spopada s še večjim strahom in skrbmi, kot sicer.

Drugič. Opozoriti moram tudi na to, da za nekatere LGBT+ osebe razkritje predstavlja veliko grožnjo in zato nikakor ne gre omalovaževati vseh tistih, ki se ne morejo razkriti. 

Tretjič. Na koncu pa se mi poraja še vprašanje, zakaj se moramo razkrivati samo LGBT+ osebe (proces razkritja pogosto spominja na proces priznanja zločina), medtem, ko se heteroseksualcem ni potrebno, vsaj ne na te načine, kakor nam. 

Resnično, 

dan razkritja je 

"dan, ki ga je naredil Gospod. 

Radujmo se in se ga veselimo." 

(Ps 118,24)

Sveta Sergij in Bakh - praznovanje njunega godu v bogoslužju

Mašna besedila v čast svetima Sergiju in Bakhu v čudovitem iluminiranem rokopisnem misalu.

Gotha Missal, Mojster Biblije Janeza Dobrega (Francoski kralj Janez II. je bil gej ali biseksualec) ok. 1375.

7. oktobra v ortodoksnih ter katoliških Cerkvah praznujemo spomin svetih mučencev Sergija in Bahka. Kd sta ta dva zanimiva svetnika, si lahko preberete v enem izmed prejšnih člankov. V katoliških Cerkvah je danes sicer tudi praznik Rožnovenske Marije, ki je spomin dveh svetnikov, mučencev, vojakov in zaljubljencev nekoliko zasenčil. 

Sprva so se obeh svetnikov v bogoslužju spominjali ločeno. Bahk je namreč umrl 1. oktobra, Sergij pa 7. oktobra. Kasneje so njun spomin združili skupaj, je pa Koptska pravoslavna Cerkev ohranili njuna godova ločeno, na dan njunih smrti. Velja pa tu opozoriti, da po vseh različnih koledarjih praznujejo njun spomin 7. oktobra, tudi po julijanskem koledarju, čeprav ta dan sovpada z 20. dnem oktobra po gregorijanskem koledarju. Kot zanimivost pa naj navedem še to, da je koledar rimokatoliške Cerkve njun god med letma 1960 in 1969 obhajal 8. oktobra.

Spominjanje svetih Sergija in Bahka je v bogoslužju že zelo starodavno. Sprva so njun god obhajali le na vzhodu, kjer sta bila zelo čaščena. V Konstantinoplu so leta 527 začeli z gradnjo gradnjo cerkve, posvečene njima. Stoji še danes in jo imenujejo "Mala Hagija Sofija" saj je po obliki zelo podobna Hagiji Sofiji. V tem času, sta bila Sergij in Bakh tudi glavna zavetnika bizantinske vojske in verjetno ravno iz tega časa tudi izvirajo besedila, ki se uporabljajo pri pravoslavni liturgiji.V liturgiji svetega Janeza Zlatoustega je edino mesto, ki je posvečeno spominu dneva, petje troparjev in kondakov pred branjem berila in evangelija. Kondak in tropar sta pravzaprav dva kratka speva, ki opevata skrivnosti posameznega dneva, praznika oz. svetniškega godu.

Nimajo vse pravoslavne Cerkve enakih besedil v spomin svetih Sergija in Bakha. Tipikon Grške pravoslavne Cerkve v Ameriki ne vsebuje lastnega troparja v čast Sergiju in Bakhu, ima pa lasten kondak:

Ko smo zbrani, s svetimi slavospevi kronamo ta dva brata v veri, velika in hrabra mučenca: Sergij je bil najbolj trden bojevnik Troedinega Boga; z njim je modri Bakh pogumno trpel muke; oba sta priznala Kristusa Odrešenika za Boga, Stvarnika in svetega Učitelja vseh.

Sveta Sergij in Bakh, 6. ali 7. stoletje, samostan svete Katarine na Sinaju, Egipt.

V 6. ali 7. stoletju so se ju začeli spominjati tudi na zahodu. Tako je bila že v začetku 8. stoletja v Rimu zgrajena prva cerkev svetih Sergija in Bakha. Razvoj bogoslužnega besedila njima v čast ni povsem jasen. V Gelazijevem zakramentariju (na str. 161) se nahaja starejše evhološko besedilo na čast svetima Marcelu in Apuleju in zdi se, da so temu besedilu le dodali njuni imeni. Nenavadno pri vsem tem je, da v nekaterih kasnejših zakramentarijih najdemo povsem enake molitve, samo da sta v njih omenjena le Sergij in Bakh. Domnevati je, da niso po vseh rimskih cerkvah enako častili vseh štirih svetnikov.

 

Besedilo iz študijske izdaje starih rokopisnih misalov, ki so jih uporabljali menihi samostana pri lateranski baziliki v Rimu.

Vetus Missale Romanum, Rim, 1754.

Besedila maše v čast svetima Sergiju in Bakhu so v vseh mašnih knjigah enaka in se v slovenščini glasijo takole:

Glavna mašna prošnja

Gospod, naj nas spremljajo blažene zasluge tvojih svetih mučencev Sergija, Bakha, Marcela in Apuleja in naj storijo, da bomo vedno goreli v ljubezni do tebe. Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Prošnja nad darovi 

Gospod, prosimo te, naj ta daritev, ki ti jo darujemo, stori, da nam tvoje veličastvo prizanese po vredni priprošnji tvojih svetnikov. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

 

Prošnja po obhajilu

Gospod, skrivnosti ki smo jih prejeli, naj nas utrdijo ter po priprošnji tvojih svetih mučencev Sergija, Bakha, Marcela in Apuleja branijo z nebeškim orožjem proti vsem zlobnim napadom. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Obeh svetnikov se spominja tudi Rimski brevir, vendar le pri hvalnicah in še to zgolj s kratkim odpevom, vzklikom in sklepno prošnjo, ki je enaka glavni mašni prošnji. 

Bakh in Sergij, Anthony Gayton, 2008.

Po raziskovanju različnih katoliških bogoslužnih knjig, sem ugotovil, da je bilo čaščenje svetih Sergija in Bakha na zahodu sprva razširjeno le tam, kjer so uporabljali rimske bogoslužne knjige. Ne poznajo ju ambrozijanski, mozarabski, oglejski, frankovski, sarumski in drugi misali. Ko so pa vse te krajevne cerkve sčasoma prevzele rimski obred (razen ambrozijanske) se je razširilo njuno čaščenje po vsej Evropi in svetu.

Po novi ureditvi bogoslužja in bogoslužnega koledarja po Drugem Vatikanskem koncilu so njun god v koledarju sicer obdržali, vendar pa v novem Rimskem misalu in Molitvenem bogoslužju ni več besedil s katerimi bi se ju spomnili. Nove bogoslužne težnje so botrovale temu, da so v bogoslužne knjige vključili le tiste svetnike, ki so neki krajevni Cerkvi (škofiji, škofovski konferenci) bolj domači in poznani ter časovno ne tako oddaljeni. Ne brani pa nič, da ne bi njunega spomina katera izmed škofij vključila v svoj bogoslužni koledar. Je pa ostal njun spomin v maši in brevirju v "misalu Janeza XXIII.," in breviarium Romanum, ki ju veliko duhovnikov in skupnosti uporablja za bogoslužje v latinskem jeziku po rubrikah iz leta 1962.

Maša v čast svetim Sergiju, Bakhu, Marcelu in Apuleju. Missale Romanum, 1962.