Dokumentarni film govori o nečem, kar je s stališča sodobne medicine in psihologije povsem nelogično, da ne rečem neumno. Obstajajo ljudje, ki trdijo, da je homoseksualnost mogoče "ozdraviti" in geje ter lezbijke "spreobrniti," da postanejo heteroseksualni. Ta raziskovalni film preučuje gibanja, ki izhajajo iz Združenih držav Amerike in se na podlagi svoje razlage krščanstva (predvsem Svetega pisma) in psihoterapije zavzemajo za te t.i. spreobrnitvene oz. reparativne terapije. Raziskovanje jih je vodilo v ZDA, Francijo, Nemčijo in na Poljsko, ki so sicer le nekatere od držav, kjer so tovrstne "terapije" prisotne. Verjeli ali ne, obstajajo celo v Sloveniji, kjer pa sicer delujejo precej skrito. Film skuša prikazati uničujoče posledice na osebe, ki so podvržene taki "terapiji." Ta jih zaznamuje predvsem psihično, saj jim na vsak način skušajo dopovedati, da so (homoseksualci) napaka, da so bolniki. Nekateri so zaradi tega storili celo samomor.
Film sicer obravnava le primere evropskih in ameriških držav, zato so glavni predmet le-te predvsem krščanske verske skupnosti, ki so na teh dveh celinah v večini. Kljub temu je znano, da se podobnih "terapij" poslužujejo tudi nekatere nekrščanske verske skupnosti, ki na homoseksualnost gledajo kot na bolezen.
V preteklosti je homoseksualnost zdravila uradna medicina, vendar je kmalu spoznala svoje nesmiselno početje, ki ni imelo nobenih koristnih učinkov in je povzročala le še več duševnih bolečin. Leta 1977 so jo odstranili s seznama Mednarodna statistična klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov, to pa je 17. maja 1990 dokončno potrdila skupščina Svetovne zdravstvene organizacije. Ker uradna medicina ni več izvajala reparativnih terapij (vsaj uradno ne), so te začele ponujati verske skupnosti oz. razni samooklicani psihoterapevti in zdravniki. Takim "terapijam" so zato največkrat podvržene osebe, ki imajo globoko verne starše in svojo vero jemljejo preveč fundamentalistično.
Za te osebe Sveto pismo ni le Božja beseda, ki nam spregovori o Gospodovih čudovitih delih (prim. psalm 96), ampak tudi učbenik biologije, zgodovine, geografije, celo kuharska knjiga. Vsako besedo jemljejo preveč zares, četudi zapisano nasprotuje zdravi pameti ali ugotovitvam znanosti. Na podlagi takega razmišljanja so več stoletij s pomočjo nekaterih svetopisemskih besed utemeljevali in zagovarjali suženjstvo, zatiranje žensk, ploščatost Zemlje ipd. Na podlagi nekaterih besed bi morali starši nepokorne otroke ubiti, prav tako ne bi smeli nositi oblačila, ki je sešito iz različnih vrst blaga. Ne bi smeli jesti svinjine in školjk. Ali torej s tem kršimo božje zakone? So zakoni, ki so zapisani le za določen čas ali pa za določene ljudi in so zakoni, ki so brezčasni (npr. ljubi svojega bližnjega). Zgoraj našteti primeri gotovo spadajo med tiste, ki se tičejo določenega časa ter imajo namen služiti prav določenemu krogu ljudi. Mednje spada tudi nekaj redkih stavkov, ki "obsojajo" homoseksualnost, če jo sploh, saj iz večine ni povsem jasno razviden namen. Zdi se, da skušajo ciljati k temu, da se ohrani čisti judovski rod, kot je razvidno iz konteksta mnogih drugih zapovedi in dejanj iz Stare zaveze. A o tem v katerem izmed prihodnjih blog zapisov.
V preteklosti je homoseksualnost zdravila uradna medicina, vendar je kmalu spoznala svoje nesmiselno početje, ki ni imelo nobenih koristnih učinkov in je povzročala le še več duševnih bolečin. Leta 1977 so jo odstranili s seznama Mednarodna statistična klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov, to pa je 17. maja 1990 dokončno potrdila skupščina Svetovne zdravstvene organizacije. Ker uradna medicina ni več izvajala reparativnih terapij (vsaj uradno ne), so te začele ponujati verske skupnosti oz. razni samooklicani psihoterapevti in zdravniki. Takim "terapijam" so zato največkrat podvržene osebe, ki imajo globoko verne starše in svojo vero jemljejo preveč fundamentalistično.
Za te osebe Sveto pismo ni le Božja beseda, ki nam spregovori o Gospodovih čudovitih delih (prim. psalm 96), ampak tudi učbenik biologije, zgodovine, geografije, celo kuharska knjiga. Vsako besedo jemljejo preveč zares, četudi zapisano nasprotuje zdravi pameti ali ugotovitvam znanosti. Na podlagi takega razmišljanja so več stoletij s pomočjo nekaterih svetopisemskih besed utemeljevali in zagovarjali suženjstvo, zatiranje žensk, ploščatost Zemlje ipd. Na podlagi nekaterih besed bi morali starši nepokorne otroke ubiti, prav tako ne bi smeli nositi oblačila, ki je sešito iz različnih vrst blaga. Ne bi smeli jesti svinjine in školjk. Ali torej s tem kršimo božje zakone? So zakoni, ki so zapisani le za določen čas ali pa za določene ljudi in so zakoni, ki so brezčasni (npr. ljubi svojega bližnjega). Zgoraj našteti primeri gotovo spadajo med tiste, ki se tičejo določenega časa ter imajo namen služiti prav določenemu krogu ljudi. Mednje spada tudi nekaj redkih stavkov, ki "obsojajo" homoseksualnost, če jo sploh, saj iz večine ni povsem jasno razviden namen. Zdi se, da skušajo ciljati k temu, da se ohrani čisti judovski rod, kot je razvidno iz konteksta mnogih drugih zapovedi in dejanj iz Stare zaveze. A o tem v katerem izmed prihodnjih blog zapisov.
Ugotovimo lahko, da verske skupnosti (predvsem nekateri konservativni in fundamentalistični posamezniki) nasprotovanje homoseksualnost utemeljujejo z razlogi, da je nenaravna (kaj je naravno in kaj ne je že nova tema :) ), da je posledica napačne vzgoje (pomanjkanje očetovskega oz. materinskega lika ipd. Kaj je prav in kaj ne??? Poseben paradoks je, da večina homoseksualnih oseb odraste v povsem "običajnih" družinah), da bo zaradi homoseksualcev izumrlo človeštvo (številka zemljanov nezadržno raste v nebo) ipd. nebuloze. Na vsak način skušajo ugotoviti, da je homoseksualnost kot bolezen posledica določenih dejavnikov. Le na podlagi tega lahko dovolj uspešno utemeljujejo svoje prepričanje, saj ima vsaka bolezen vzrok.
V filmu celo zasledimo eno najbolj neverjetnih teorij nekega nemškega zdravnika, ki trdi, da je posameznikova homoseksualnost posledica obolelosti njegovih prednikov s katero izmed spolnih bolezni. Kot uspešno zdravilo predpisuje uživanje origana, začimbe, ki jo običajno damo na pico. A vendar ne obstaja noben dovolj znanstveno podprt dokaz, ki bi govoril o izvoru homoseksualnosti. Homoseksualen, heteroseksualen, biseksualen itd. se rodiš. (Tu naj dodam, da pri mnogih biseksualnih posameznih njihova spolna usmerjenost tudi niha. Poseben primer so tudi istospolni spolni odnosi v zaporih ipd., ki ne definirajo posameznikove spolne usmerjenosti.) Spolne usmerjenosti ne moreš kar spremeniti. A žal veliko posameznikov heteroseksualne "večine" misli, da so, zato ker so v večini, edini "pravilni" in je vse, kar od njih odstopa, napačno. Le kakšen bi bil občutek heteroseksualne osebe, če bi jo skušali spremeniti v homoseksualno? To preprosto ne gre, kot ne gre v obratni smeri.
Pogosto smo deležni tudi očitka o spolni in čustveni nezrelosti. Skušajo nam dopovedati, da smo nesposobni trajnih ljubezenskih razmerij, spolno "izprijeni" in v hudih duševnih stiskah samo zato, ker smo homoseksualni. Veliko homoseksualnih oseb resnično doživlja stiske, a te izhajajo predvsem iz tega, da nas mnogi prepričujejo, da moramo svojo homoseksualnost zavračati. To vodi v ponotranjene predsodkov in homofobije do samega sebe, posledica tega pa je trajen in nakopičen stres. Strah nas je tudi zavrnitve bližnjih, pa tudi tega, da smo lahko fizično poškodovani (nekaj primerov iz mojih prejšnjih zapisov tu gor).
Pri reparativnih "terapijah" je odstotek uspešnosti smešno nizek (če sploh lahko govorimo o uspehu nesmiselne "terapije") in v pacientih pusti veliko psihološko škodo. "Terapija" ves čas gradi na tem, da se mora pacient/ka na vsak način zamotiti, da ne misli na svojo homoseksualnost. Metode zamotitve so molitev (predvsem za "spreobrnitev oz. ozdravitev", branje pričevanj "nekdanjih gejev", biti z osebo naspotnega spola (predvsem s spolnimi odnosi) . Pacienti pravzaprav ves čas živijo v pretvarjanju, celo tako dolgo, da nekateri prepričajo samega sebe, da so heteroseksualci, kar seveda štejejo za ozdravitev (za zdrav razum in medicino pa je to znak za začetek kake psihične bolezni).
Žalostno je, da je homofobija še vedno močno prisotna (zadnji čas še celo v porastu). K njej nezavedno pozivajo celo mlade. Kot primer lahko damo promocijo knjige Luce di Tolveja, Bil sem gej, oz. njegovo predavanje, ki je bilo predvideno na Šolskem centru Postojna in nato preklicano. Tudi taki dogodki služijo k temu, da nam marsikdo povsem utemeljeno očita to, da smo v čustveni in duševni stiski. Na druga strani pa Evropska unija spodbuja svoje članice, naj uredijo zakonodajo, ki bo preprečevala in kaznovala izvajanje reparativnih "terapij", ki temeljijo na znanstveno nepreverjenih teorijah in niso podprte z verodostojnimi empirični raziskavami.
Vsekakor priporočam ogled filma, ki niti ne skuša pretresati različnih pogledov na homoseksualnost, temveč predvsem nazorno prikazati zablode spreobrnitvenih "terapij", ki jih pišem v narekovajih, saj dejansko sploh niso prave terapije, ampak kvečjemu traparije.
Tadej Strniša
