ponedeljek, 7. oktober 2019

Sergij in Bakh, nebeška zavetnika gejev

Že pred leti so si ju za svoja zavetnika in priprošnjika izbrali geji. Pravzaprav se je to zgodilo spontano. Zahod ju je, skoraj pozabljena, ponovno odkril. Že dolgo pred tem sta bila znana arhetipa homoseksualne ljubezni.


Sergij in Bakh. Značilna ikona, kjer sta upodobljena z zlato okroglo ovratnico, insignijo sholarjev. (vir)

7. oktobra katoličani po vsem svetu obhajamo god Rožnovenske Matere Božje, vendar pa se tega dne spominjamo še več svetnikov. Med njimi sta tudi dva mučenca, Sergij in Bakh. O njima pravzaprav ni znano nič gotovega, saj sta živela v času, ko se o običajnih ljudeh, kljub njuni precej visoki vojaški službi, ni pisalo biografij. Lahko bi rekli, da sta predstavnika vseh tistih, ki so bili kakor ona dva, pa so postali v zgodovini pozabljeni.

Ni pomembno ali sta bila pravno formalno poročena ali sta bila le dobra prijatelja. Vsa besedila, ki govorijo o njima, govorijo o njuni globoki medsebojni ljubezni. Ni pomembno ali je bila to ljubezen, ki je vključevala spolne odnose, govora je o močni in trdni ljubezni. Dandanes je ne premore niti vsak, ki je v zvezi oz. zakonu.

Najstarejši zapis o njunem življenju, Mučeništvo svetega Sergija in Bakha, sega v sredino 5. stoletja. Na povezavi najdete originalno grško besedilo, str. 373, še več hagiografskih besedil pa v latinščini, v Acta Sanctorum, na str. 833.

Živela sta v Siriji, konec 3. stoletja in naj bi umrla v času vladanja cesarja Galerija, med leti 305 in 311. Po najstarejšem življenjepisu, naj bi bil Sergij primicerij scholae gentilium, oficir vojaške enote, sestavljene iz pripadnikov različnih plemen, ki so bili osebni stražarji vladarjev, Bakh pa sekundarij, njegov namestnik. Njuno službo označuje upodobitev okrogle zlate ovratnice, ki je bila insignija sholarjev.


Na levi vidimo upodobitev sholarjev z značilno zlato ovratnico, na sredini cesar Justinijan I. 
Bazilika svetega Vitala, Ravena, 1. pol. 6. st. 

Ker sta bila kristjana, ju je dal cezar Galerij (njegovo manj znano polno ime je Gaj Galerij Valerij Maksimijan, morda pa je bil mišljen tudi Maksimin Daja, saj je v življenjepisu napisan kot Maksimijan) prijeti. Po zasliševanju, ju je poslal v Barbalis k Antiohu, staremu Sergijevemu prijatelju, da ju naprej zasliši. ker sta bila neomajna v veri, je bil najprej, 1. oktobra, s tepežem umorjen Bakh, 7. oktobra pa še Sergij. Obuli so ga v čevlje z žeblji in ga prisili da je šel kakih 50 kilometrov daleč, do Resafe. Tam so ga na koncu obglavili. Kasneje je na mestu Sergijevega groba zrastla veličastna cerkev, mesto pa je cesar Justinijan I. preimenoval v Sergiopolis - Sergijevo mesto.


Sergiopolis, Resafa, cerkev svetega Sergija. (vir

O izredno priljubljenem češčenju teh dveh mučencev, nam priča to, da je njima v čas posvečenih mnogo cerkva, predvsem v pravoslavnem svetu. Najbolj znana je tista, ki stoji v Carigradu in je danes mošeja. Slovi po izjemni lepoti, kljub preprostemu okrasju. Ne imenujejo je zaman mala Hagia Sophia. Zgraditi jo je dal že večkrat imenovani Justinijan I., ki ju je tudi imenoval za zavetnika bizantinske vojske, poleg obeh Teodorjev, Demetrija, Prokopija in Jurija. Zelo imenitna je bila nekoč tista, ki stoji v Rimu. Več stoletij je bila sedež enega izmed kardinalov diakonov, danes pa je župnijska cerkev ukrajinskih grkokatoličanov. Do leta 1804 je bila Beneška stolnica, cerkev svetega Petra na Castellu, ki je bila najprej posvečena svetima Sergiju in Bakhu, sedanja stolnica svetega Marka, pa je bila le doževa cerkev ob palači. Da sta ta dva mučenca zelo češčena, priča tudi tradicija pravoslavne Cerkve na Balkanu, ki njun godovni dan slovesno obhaja, predvsem nekoč pa so kmetje in vsi tisti, ki so delali z zemljo, odložili orodje in imeli dan počitka. Marsikje se te tradicije še vedno držijo.


Sveta Sergij in Bakh, Robert Lentz OFM.

V kakšnem razmerju sta bila Sergij in Bakh, je pravzaprav brezsmiselno govoriti, saj nimamo nobenih dovolj zanesljivih poročil. Kot je bilo že rečeno, pa besedila in tradicija govorijo o njuni veliki medsebojni ljubezni.

"Medtem je bil blaženi Sergij globoko potrt in žalosten zaradi izgube Bakha, ihtel je in jokal: »Nič več, brat in kolega vojak, ne bova več skupaj pela: »Glejte, kako dobro in kako prijetno je, če bratje složno prebivajo skupaj!« Vzet si bil od mene in šel v nebesa, pustil si me samega na zemlji, samskega, brez udobja.« Potem ko je izgovoril te stvari, se mu je isti večer blaženi Bakh nenadoma prikazal s sijočim obrazom, kakor angel, in je nosil bleščečo uniformo in govoril z njim. »Zakaj žaluješ in objokuješ, brat? Kljub temu, da sem bil telesno od tebe odvzet, sem še vedno s tabo v vezi složnosti in prepevam ter govorim »Po poti tvojih zapovedi bom tekel, kajti ti mi boš srce razširil.« Pohiti brat v čudoviti in odlični složnosti, pridi za mano da me boš dosegel, ko boš končal pot. Moja krona pravičnosti bo s tabo." (Mučeništvo svetega Sergija in Bakha, št. 19-20)

O podobni ljubezni govori grška pesem Jeruzalemskega patriarha Elija, ki jo datirajo v 6. stoletje. Prva kitica gre približno takole:


"Sergij in Bakh,
dvojec napolnjen z milostjo,
vzklikajte verniki.
Slava njemu, 
ki po svojih svetnikih
dela čudeže."

Posebej zanimiva je peta kitica:

"Glejte v dveh telesih,
ena duša, eno srce,
ena volja, eno ravnanje."

Vredna branja je tudi stara latinska himna v čast Sergiju in Bakhu, pripisana benediktinskemu menihu Walahfridu Strabu (* ok. 808, + 18. avgust 849).

Pojte nebesa in vzklikajte ode,
milo razkrijte Gospodovo zmago,
preslavna svetnika častimo s himno
z vsem srcem.

Sveta mučenca sijeta zaslužna,
Sergij in Bakh, prijatelja kronana,
vezi mesa sta skupaj zapustila,
odšla nad zvezde.

Uspešna atleta nebeškega Gospoda,
premagala sta smrt, pregnala orožje,
divjega, starega, Zemlje sovraga,
z darom mesa.

Zdaj kronana sta v sijaju vere,
deležna venca kreposti in slave,
očiščena z nebeškega jagnjeta
presveto krvjo.


Poroka Sergija in Bakha, Tony de Carlo.

Nikakor ne gre zanemariti besedil obreda "bratotvorenja." O samem obredu, o katerem nekateri trdijo, da gre za obred homoseksualne poroke, drugi pa, da gre le za obred, pri katerem se dva posameznika povežeta v brata, tu ne bom govoril. Pač pa bi žele spomniti na to, da v večini ohranjenih besedil, kot lika nebeških priprošnjikov in zgled medsebojne ljubezni, nastopata prav sveta Sergij in Bakh. Spodaj je prevod besedila iz Sinajskega evhologija, ki datira v 11./12. stoletje in je zapisano v starocerkveni slovanščini. Prevod je narejen po izvirnem besedilu.

Gospod, vsemogočni Bog, človeka si ustvaril po svojem obličju in podobi in mu dal večno življenje. Izvolil si svoje svete in slavne apostole Petra in Pavla ter Filipa in Jerneja da bodo bratje, ne po rojstvu, ampak v veri in ljubezni in naredil za spodobno, da sta sveta mučenca Sergij in Bakh brata. Blagoslovi tudi ta svoja služabnika, I. in I., združi ju, ne po rojstvu, ampak v veri in ljubezni. Daj, da bosta ljubila drug drugega brez zavisti in preizkušenj vse dni svojega življenja. Po moči tvojega Svetega Duha, prošnjah svete Bogorodice in vseh tvojih svetnikov, ki te ves čas prosijo. Kajti tvoja je oblast in tvoje je kraljestvo, moč in slava, Oče, Sin in Sveti Duh, zdaj in vekomaj. Amen.

Tadej Strniša

Ni komentarjev:

Objavite komentar