sreda, 27. januar 2021

Svetovni dan spomina na žrtve holokavsta


Svetovni dan spomina na žrtve holokavsta je na svojem zasedanju 1. novembra 2005 z resolucijo 60/7 proglasila Generalna skupščina Združenih narodov kot vsakoletni mednarodni dan spomina na žrtve fašističnega in nacističnega holokavstaNa ta dan leta 1945 je ruska Rdeča armada osvobodila največje nacistično taborišče smrti Auschwitz-Birkenau na Poljskem.
Ta dan obeležujemo spomin na okoli 6 milijonov judov in 11 milijonov drugih žrtev nacističnega režima in njegovih sodelavcev. Med umrlimi je tudi okoli 8.000 gejev. Številka je zgolj ocena, saj je bilo v taboriščih zaprtih okoli 15.000 gejev (lezbištvo z zakonom ni bilo prepovedano, zato je bilo aretiranih in kaznovanih le malo lezbijk), umrlo pa jih je verjetno okoli 60%. 

Geji, ki so preživeli koncentracijska taborišča, po koncu vojne niso bili priznani kot žrtve nacističnega preganjnja. Zaradi strahu pred aretacijo ali zaporno kaznijo se niso mogli boriti za svoje pravice in dostojanstvo. Nekateri so morali tudi še po koncu vojne prestajati zaporne kazni. Del 175. člena, na podlagi katerega so zapirali geje, je veljal vse do leta 1969 (tedaj so homoseksualne spolne odnose dekriminalizirali), vendar se stanje še zdaleč ni popravilo. Šele 8. maja 1985 so v govoru zahodnonemškega predsednika Richarda von Weizsäckerja homoseksulne osebe, ki so jih ubili nacisti, dobile prvo javno priznanje. Nazadnje pa je leta 1994 Nemčija uradno odpravila člen 175.

A ne želim govoriti zgolj o žalostni preteklosti. Žalostno je, da se te stvari zopet ponavljajo. Sovraštvo vznika vsepovsod. Nacisti so preganjali jude, slovane, rome, temnopolte, tujce, homoseksualne osebe, kristjane, komuniste, jehovove priče, prostozidraje, pacifiste, celo tiste ki so govorili esperanto. Pravzaprav danes ni kaj veliko drugače. Zopet se pojavlja antisemitizem, napadajo temnopolte, kristjane, rome, homseksualne osebe, tujce (begunci, migranti, priseljenci), posmehujejo se vsem, ki nekako odstopajo od večinskega prebivalstva. 

Vem da so vlikokrat za sovraštvo krivi tudi nekateri posamezniki iz teh skupin, ki s svojim neprimernim vedenjem prilivajo olja na ogenj. Mnogokrat gre zgolj za začaran krog, ko je nekdo zaradi življenjskih okoliščon prisiljen storiti kaznivo dejanje. Zato je prav, da vsak posameznik opozarja na napačne stvari, ker vsi živimo v isti človeški skupnosti. Opozarjati mora na krivice, ki se godijo, a najprej pogledati tudi sam sebe, če je storil kaj narobe. Pravzaprav se mora krivicam odločno zoperstaviti. Koristno je tudi prisluhniti starejšim, ki so doživeli preteklost in se iz nje marsikaj naučili. Oni živijo iz izkušenj, za nas pa je prav, da so nam te izkušnje, ki jih sami nimamo, vodnik za življenje. Nabirati si moramo modrosti, da bomo znali ločevati med dobrim in slabim. 

"Daj torej svojemu služabniku poslušno srce, da bo znal vladati tvojemu ljudstvu in razločevati med dobrim in hudim! Kajti kdo bi sicer mogel vladati temu tvojemu mogočnemu ljudstvu?" Gospodu je bilo všeč, da je Salomon prosil za to. Bog mu je rekel: "Ker si prosil za to in si nisi prosil dolgega življenja, ne bogastva in ne smrti svojih sovražnikov, ampak si prosil zase razumnosti za pravo razsojanje, glej, bom storil po tvoji besedi. Glej, dal ti bom modro in razumno srce, takó da ni bilo tebi enakega pred tabo in ne bo vstal tebi enak za tabo." (1 Kr 3,9-12)

Tadej Strniša