Oče naš

Hm. Kljub počitnicam (tudi možgani so na oddihu) sem sklenil napisati nekaj besed. Današnje prvo berilo, ki ga katoličani prebiramo pri maši 17. nedelje med letom, govori o tem, kako je Bog sklenil kaznovati Sodomo in Gomoro zaradi grehov njihovih prebivalcev. Vendar pa ga je Abraham dolgo časa prepričeval, naj tega ne stori. Kljub temu, vemo kako se je dogodek žalostno končal. Vendar pa nauk Božje besede na današnjo nedeljo nima poudarka na kaznovanju temveč na prošnji Bogu. V odlomku evangelija po Luku namreč učenci Jezusa prosijo, naj jih nauči moliti, da bodo lahko prosili Boga. Jezus jih nauči molitev Oče naš in jim položi na srce, naj Boga prosijo in ta jim bo iz dobrote in ljubezni dal česar ga bodo prosili.

James Tissot, Jezus z učenci, Brooklynski muzej. 

Vendar pa me je danes zbodel zapis nekega duhovnika, ki je pokomentiral ponedeljkovo oddajo Tednik (najdete jo tukaj) ki je obravnavala pedofilijo v Cerkvi na Slovenskem. Namignil je prav na današnje prvo berilo. Prav tako mi iz misli ne gre članek Tina Mamića, »Duhovniki žrtve pedofilov« ter pisanje nekaterih posameznikov, predvsem duhovnikov. Najbolj me je zbodlo pisanje, da je za pedofilijo krivijo homoseksualnost, da se »heteroseksualci ne spravljajo na dečke,« Mamić pa vse skupaj še poveže s t.i. homoseksualnim lobijem, ki menda vodi Cerkev na Slovenskem. V svojem članku navaja statistični podatek, da je štiri petine duhovniških pedofilskih zločinov storjenih s strani homoseksualcev, torej gejev. Priznam, da nisem brskal po spletu, da bi odkril, od kje je domnevno navajal ta podatek, vendar se mi zdi naravnost smešno, na kakšen način bi sploh lahko prišel do take številke. Dvomim, da je izvedel anketo med vsemi pedofilskimi duhovniki, katerih imensko ne pozna nihče, razen nekaj redkih izjem, kot lahko slišimo v zadnjem času.
Skratka, čemu pišem. Želim povedati, da to, da si gej, še ne pomenim da si pedofil. Tudi to, da je nekdo duhovnik, še ne pomeni, da je tudi pedofil. Niso vsi očetje pedofili, tudi ne vsi učitelji, zdravniki etc. Tu sem sicer navedel samo moške predstavnike poklicev, ker so statistično, med pedofili, v večini.
In ko smo že ravno pri statistiki, moramo reči, da je po ocenah ok. 50% duhovnikov gejev (p. James Martin S.J., The Church and the Homosexual Priest, 4. november 2000). Tudi če je ocena pretirana in je nižja,je še vedno visoka. Zakaj je tako, pojasnim kasneje. Po tem takem je torej statistično pač verjetneje, da bo med pedofilskimi duhovniki več gejev kot med pedofilskimi očeti. Dvomim da je 50% očetov gejev. Taka je pač logika in sklepanje.

Wikimedia Commons, iStock/Composite: America. 

Žal je med ljudmi tudi nekaj odstotkov pedofilov, ker pa se zadnje čase govori predvsem o duhovnikih in ker vemo kaj pravijo statistike, so na udaru in dežurni krivci prav geji. Če bi časopisi govorili samo o pedofilih med očeti, močno dvomim, da bi bilo toliko govora o gejih.
Ne nameravam razglabljati o vzrokih pedofilije, ker res ne vem, zakaj je nekdo pedofil. Je tak rojen? Je to bolezen, za katero se zboli kakor za gripo? Je več pedofilov med tistimi, ki so več v stiku z otroki? Ne vem. Pedofili žal obstajajo. Potrebno jih je kaznovati. Za to imamo zakone in zakone je potrebno spoštovati. Pred zakonom smo vsi enaki. Zločinov se ne sme prikrivati. Pika. Recimo da je to kratek odgovor na začetno vprašanje. Nisem namreč prebral nobene kvalitetne znanstvene raziskave, ki bi povezovala pedofilijo s homoseksualnostjo. Dvomim da kakšna taka kvalitetna raziskava sploh obstaja.
Zdaj pa k vprašanju, zakaj je med duhovniki toliko gejev.
Kako je biti v današnji slovenski družbi gej? Odvisno kje živiš. V velikem mestu, kjer ljudje živijo bolj vsak zase, si lažje outiran (izraz ki pomeni razkritje svoje spolne usmerjenosti ali spolne identitete) gej, na vasi pa je drugače.
Vsakega fanta, ki ima 20 let in je samski, kar naprej sprašujejo, kdaj si bo našel punco in to spraševanje zna biti precej nadležno. Zato se nekateri odločijo, da se bodo umaknili pred nenehnim spraševanjem, kdaj bo poroka. In grejo v semenišče. Priznati pa si moramo, da imajo nekateri izmed njih resnični dar duhovništva in so lahko dobri duhovniki z izjemnim čutom za ljudi in Boga. Menda smo geji dobri psihologi, znamo »prebrati« ljudi in imamo občutek za presežno. Tega se človek navadi, ko moraš skrivati svojo homoseksualnost in nadvse skrbno paziti, da se ne bi izdal. Nekateri najdejo tolažbo pri Bogu in v molitvi. Želiš si še Boga, biti z ljudmi. To pa je poklic duhovnika. To sta nekako dva poglavitna razloga. Gotovo se najde tudi kdo, ki pride v semenišče iz praznih namenov slave in denarja. Upamo da je takih resnično malo.
Naj še nekaj napišem o t.i. gejevskem lobiju. Ljudje, ki imajo podobne interese ali pa skupno mišljenje, navade ipd. se kaj hitro najdejo. Sploh če si del družbe, ki je precej opravljiva. In tako, tudi nehote, postaneš del neke skupine, ki nekaj ve o tebi. S tem te lahko celo izsiljuje. Pa tudi ti lahko nekaj veš o drugih. In oboji molčijo.
Nekdo nekaj sliši ali vidi in pove naprej. In kaj hitro nastane prava mreža podatkov. In vsak kaj hitro stori tudi kako bedarijo. Problemi pri financah, kršenje celibata, alkohol, pedofilija. Nekdo pa je lahko gej in ne želi, da bi to kdo drug glasno razbobnal širnemu svetu, še najmanj pa škofu.
Lahko se zgodi npr. takole. Duhovnik X izve, da je duhovnik Y spolno zlorabil mladoletnika. Preden ga prijavi oblastem in nadrejenim, želi sam preveriti dejstva. Y ve, da je X gej. Y drži X v šahu, saj ta ne želi, da bi bil razkrit.
Ali pa takole. Duhovnik X izve da je duhovnik Y spolno zlorabil mladoletnika. To naznani nadrejenemu Z. Z pokliče Y na zaslišanje. Z je gej. Y to ve in ga drži v šahu s tem, da se mu bo v primeru prijave kaznivega dejanja maščeval tako, da bo vsem povedal da je gej. Z molči.
Tako je realno stanje t.i. gejevskega lobija v Cerkvi. Polno strahov in skrivanja. To niso pravljice o bogatih lobistih, kot jih beremo v časopisih. To so zgodbe trpljenja.
TO SO IZKUŠNJE. TO SO POGOVORI. Z GEJI, DUHOVNIKI IN TISTIMI, KI NE SPADAJO NE V ENO NE V DRUGO »KATEGORIJO.«

Tadej Strniša