Blizu Avellina v južni Italiji se je leta 1114 na pobočju gore Partenio naselil puščavnik Viljem iz Vercellija in deset let kasneje s pomočjo učencev zgradil manjšo cerkvico posvečeno Mariji, pozneje pa še samostan, v katerem še vedno delujejo benediktinci. Cerkev je kmalu postala sloveča božja pot in planota okoli svetišča je dobila ime Montevergine – Gora Device (Marije). Med različnimi darovi se je v začetku 14. stoletja znašla tudi ikona, naslikana na dve borovi deski, visoka 430 in široka 210 cm. Upodablja Marijo, sedečo na prestolu, z malim Jezusom v naročju in je zelo hitro postala osrednji cilj romarjev. Ikona nosi tudi ime Mamma Schiavona – Mama sužnja oz. služabnica. Največji romarski shod je 1. septembra, ko je v lokalnem bogoslužnem koledarju praznik Marije na gori Montevergine.
Mariji na Montevergini se že skoraj osem stoletij priporočajo tudi LGBTQ+ osebe. Pisni viri namreč potrjujejo zgodbo, da so prebivalci vasi pod goro zalotili dva mladeniča med spolnim odnosom in ju obsodili na smrt. Ker je bila zima in je snežilo, so ju odpeljali na goro ter gola privezali za drevo, da bi tam zmrznila oz. bi ju ubile zveri. Med močnim sneženjem sta fanta molila in prosila za pomoč Marijo. Ta se ju je, ganjena nad njuno ljubeznijo in usodo, usmilila, ter ju rešila smrti. Močan žarek sončne svetlobe je stopil sneg, ki ju je prekrival, ter prežgal vrvi, s katerimi sta bila privezana. To se je zgodilo 2. februarja 1256, in že vse od tedaj na ta dan v svetišče roma mnogo moških, oblečenih v ženska oblačila, ki se priporočijo Mariji, po bogoslužju pa se na dvorišču pred cerkvijo odvija obredni ples ob spremljavi tamburinov.
