petek, 21. junij 2019

Zakaj grem na parado

Zadnje čase berem res najrazličnejše komentarje in poglede na parado ponosa. Nekateri se sprašujejo o kakšnem ponosu se gre. Spet drugi argumentirajo, da je stvar preživeta. Nekaterim se gabijo pogledi na preveč razgaljeno kožo (no ja, je le poletje in večina nas bo na plaži tudi samo v mini kopalkah). Skratka, vsak ima svoje razloge. Nekateri so za, drugi proti. Kdo se celo opraviči, kot na gej paradi v Filipinskem mestu Marikina.

Gej parada 2018, Marikina, Filipini.

Že celo leto s precej žalosti prebiram, kako po svetu pretepajo in celo ubijajo lezbijke, geje, transpolne osebe in druge, ki "sekajo" iz heteroseksualne večine. Do srca me zbode, žalosti me, da v 21. stoletju marsikje še vedno pretepajo, celo legalno kazensko ubijejo nekoga, zaradi njegovega spola oz. spolne usmerjenosti. To se nikakor ne bi smelo dogajati. Vsi ljudje imamo enako dostojanstvo in pravico do življenja in do tega, da svoje življenje živimo taki kakršni smo. Vsi smo ustvarjeni zelo dobro.

Lezbijki je pretepla skupina štirih moških na avtobusu. London, 30. maj 2019.

Pretepli so ju samo zato, ker sta se držala za roke. Austin, Texas, ZDA, 20. januar 2019.

Včasih mi kdo reče, zakaj prekleti pedri zahtevamo neke pravice, saj jih že imamo. Kdo doda še komentar, da smo samo neka majhna manjšina, da nas je itak samo tistih 1000, da zato že ne gre spreminjati zakonodaje. 

Zato grem na parado. Da se borim za vse preganjane LGBT+ osebe, da bodo lahko živele svoje življenje v dostojanstvu, ki jim po vsej pravičnosti pripada. Da bodo smele svobodno biti to kar so, brez skrivanja, brez osamljenosti, brez strahu pred smrtjo. Grem zato, da pokažem da smo, da obstajamo. Da nas ni samo 1000. Statistika pravi, da je LGBT+ oseb nekje med 4 in 7%. Pa če rečemo 5%, da je račun lahek, ugotovimo, da nas je v Sloveniji 100.000. TO NI MAJHNA ŠTEVILKA. Na ulico gremo, ker želimo da imamo enake pravice kot ostali državljani. Ne več pravic, ampak enako.

Čečenija. Geje lovijo in pobijajo kot stekle pse. Če jih ne ubije družina, jih umori oblast. 

To je dan, ko gremo na ulice s ponosom, dvignjenih glav, takšni kot smo, brez strahu, svobodni. To je dan, ko mnogi upajo in zmorejo ljubiti samega sebe, take, kakršni so. Brez skrivanja, strahu, zadrege. To je dan, ko se veslimo življenja, ko ljubimo s srcem. Resnično, "to je dan, ki ga je naredil Gospod" (Ps 118,24). 

Ni komentarjev:

Objavite komentar